Ko sem obul planinske čevlje, sem se naprtal dokaj težak nahrbtnik na rame in krenil po asfaltni cesti proti Koči na Kališču. Na to pot me je usmerila planinska tabla, ki je tudi informirala, da gremo lahko tukaj tudi proti Storžiču. Najprej sem šel mimo pašnika, kjer se je paslo nekaj konj.
Nekaj časa sem hodil po asfaltni poti, kjer sem na vsake toliko časa videl knafeljčeve markacije, morda je bila nad kakšno tudi številka 1, ki označuje Slovensko planinsko pot. Čez nekaj 10 minut sem prišel do slikovitega kraja, kjer se je cesta razcepila. Ena je vodila k hišami, druga leva pa je bila označena kot pot proti Storžiču.
Naslednja zanimivost je bil slap. Njegova značilnost je bila dokaj velika širina samega slapu in voda, ki je "drvela" po skalah navzdol. Tisti čas je bil tudi prav lepo obsijan s soncem.
Na tem začetnem delu se ves čas hodi ob žuborečem potoku Reka. Šumenje potoka je zelo glasno in pohodnik je deležen brezplačnega moziciranja narave.
Ko gremo še malo naprej, pa prvič zagledamo tudi Storžič, v obliki kot ga opisuje beseda.
Na tem delu je bila že kar nekaj časa makedamska cesta, ki je bila narejena za potrebe gozdnih delavcev. Ko pa pridemo do vznožja strmin, ki tvorijo tamkajšno pogorje Savinjskih in Kamniških alp, pa nam ostane samo še ozka gozdna pot, ki je ves čas skrbno označena s knafeljčevimi markacijami, ki nas bodo pripeljale na Bašeljski preval. Ko sem že nekaj časa hodil po tej strmi planinski poti, se je strmina nekoliko poravnala in med smrekami sem zagledal streho, ki pa je bila v tistem trenutku še kar oddaljena. Najprej sem imel občutke, da me markacije ne bodo vodile mimo te hiške, vendar sem šel prav "čez dvorišče" tega objekta, ki je bil lovska koča.
V nadaljevanju poti je bilo vedno manj dreves, strmina je postajala skalnata in vse več je bilo tudi nizkega grmičevja. Odprl se mi je tudi pogled na ostale Kamniško in Savinjske alpe.
Prišel sem tudi do skal, kjer sem si zaželel, da bi lahko svoje palice za nordijsko hojo zložil in dal v nahrbtnik. Vendar sem zmogel preplezati to krajše skalovje tudi s palicami v roki.
Ko sem prišel na Bašeljski preval sem zagledal na svoji desni strani pot, ki se je strmo dvigala proti Storžiču. Deležen sem bil tudi čudovitega pogleda na Kranj in njegovo okolico, ki se je vse bolj izgubljala v svojem dnevnem izdanju, kajti ura je bila že blizu sedme zvečer.
Že prej sem imel v načrtu, da bom tega dne prespal v Koči na Kališču. Iz Bašeljskega prevala do koče sem hodil 15 minut po blagem spustu.
Naslednjega dne sem se že okoli šeste ure zjutraj odpravil proti Storžiču. Veselilo me je, da tega dne ni bil zavit v meglo. Nasprotno prav lepo je bil osvetljen z jutranjim soncem, veter ni pihal in tudi hladno ni bilo. Bilo je idealno junijsko vreme.
Vzpon na Storžič je opisan kot zahtevna pot. Pot se strmo dviga proti vrhu, ki je na nadmorski višini 2132 m. Na nekaterih mestih je potrebno preplezati skalnata področja, ki so ponekod obdano s strmimi prepadi. Jeklenic ni na tem vzponu, zasledim sem pa nekaj oprijemkov. Sam sem za vzpon potreboval okoli dve uri. Na tablah pa je predvideno 1.30 ure iz Koče na Kališču.
Pot so me popestrili redki planinci, ki so se vzpenjali na Storžič. Izgledalo je, da so domačini, ki po teh strminah iščejo rekreacijo, sprehajajo svoje pse in uživajo v planinskem okolju.
Občudoval sem pa tudi redke cvetljice, ki so na tej gori, kjer vladajo velikokrat zelo neugodne razmere za življenje, našle svoj življenjski prostor.
Vrh sem dosegal kar malo prej kot sem pričakoval, kajti po tej smeri sem šel prvič na Storžič. Ko sem zagledal križ, sem se zavedal, da sem dosegel svoj 1. pomembnejši vrh na Slovenski planinski poti.
Od tu se je že približno videla nadaljna smer Slovenske planinske poti. Pot vodi od tu naprej najprej proti Domu pod Storžičem, nato na Tolsti vrh in Tržiču. Iz Tržiča pa na Dobrčo, Begunjščico in Stol itd.
Malo mi je bilo tesno, ker se je bilo sedaj potrebno spustiti po severni steni Storžiča proti Domu pod Storžičem. Zavedal sem se, da ta spust ne bo prav lahek glede na strmine, ki sem jih lahko opazoval. Na začetku sem še malo iskal oznako, kje bi bilo moč iti proti domu. Najprej sem ozrl napis Škarjev rob. V glavo mi je šinila misel, ali ni to kakšna plezalna smer, vendar se mi je sve bolj dozdelavo, da je to označena planinska pot, kar mi je potrdil tudi ogled zemljevida. Začetek te poti se mi je zdel preveč "divji", zato sem se rajši odpravil po poti, ki je bila označena kot pot proti Domu pod Storžičem. Pa tudi planiral sem, da bom šel skozi Žrelo.
Kmalu sem ugotovil, da hodim po velikih prepadnih strminah, kjer se je bilo potrebno spuščati po skalah, v katere so bile velikokrat pritrjene jeklenice, da je bila pot lažje prehodna in bolj varna. Velikokrat sem se obrnil s trebuhom proti skalam, da sem se lažje spuščal. Nato pa me je čakalo presenečenje v obliki snega. Tam kjer so bile jeklenice, sem se spuščal še dokaj varno.
Nato pa sem prišel na območje, kjer je na veliki strmini še ležalo veliko snega in ni mi bilo jasno, kako priti čez to področje. Na srečo sem videl v snegu zelo plitve stopinje. Moja ideja je bila, da se spustim po tem snegu in sledim stopinjam, ki so se komaj videle. Na začetku sem premišljeval, da bi se vrnil na vrh Storžiča, pa se mi je ta misel kar opirala zaradi večih razlogov. Ko sem naredil svoj prvi korak po tem nevarnem snežnem pobočju, ni bilo več poti nazaj. Na srečo nisem bil deležen zdrsa, ki bi pomenil padec po pobočju in sem srečno prispel zopet na tla brez snega. A še vedno sem bil zelo visoko v Storžiču in Dom pod Storžičem je bil zelo globoko pod menoj.
Od tu naprej je bila pot vsaj brez snega, a še vedno strma, posejana s skalami. Na nekaterih delih je bilo potrebno tudi malo plezanja, s palicami v rokah.
Ves čas pa sem lahko pod sabo opazoval Dom pod Storžičem, kateremu sem bil z vsakim korakom bližje. Prednost velikih strmin je, da se zelo hiro priližuješ cilju.
Ker sem se že malo naveličal skal, prepadov, snega, golih pobočij, sem bil prav srečen, ko sem prišel do prvega nizkega grmičevja in malo kasneje do prvih macesnov.
Ko sem med drevesi zagledal že čisto blizu Dom pod Storžičem, sem vedel, da se približujem mojemu naslednjemu cilju.
Vendar, ko sem se približal počitniški hišici in zagledal smerno tablo, ki me je usmerjala v strmino, sem se po krajšem premisleku odločil, da ne gremo do doma, ampak sem takoj krenil proti Polani kot rečejo domačini in tudi tako pišejo po tablah in drevesih.
Zopet sem hodil po strmini, vendar je bila tokrat pot kar dokaj čista raznih skal, listja. Poleg tega sem videl tudi markacijo za Slovensko planinsko pot, kateri je poleg knafeljčeve markacije še dodana številka 1.
Po slabi uri hoje od počitniške hišice sem prišel ven iz gozda in hitro sem opazil tudi kočo na Polani. Pred kočo je sedelo nekaj ljudi in kmalu sem ugotovil, kdo je natakar v tej Planšariji. Naročil sem mu 2 litra vode, ki me je v nadaljevanju reševala dehidracije vse do Tržiča. Pastir pa mi je povedal, da je v tej planšarji tudi možno prespati, kar je dobrodošla informacija za bodoče planince, ki iščejo tovrstno storitev.
Prav kmalu sem se podal naprej proti vrhu Tolstega vrha. Pot se dokaj strmo vzpenja na to goro, vendar je pot prijetna in hojo le redko ovirajo manjše skale in listje listnatega drevja. Višja v gozdu, dokaj blizu vrha, se odpre tudi gozd in vidimo panoramo Kranja in njegove okolice. V zraku pa lahko občasno vidimo padalce, saj je Kriška gora priljubljeno vzletišče le-teh.
Enega od teh letalcev sem ujel tudi v svoj teleobjektiv foto-aparata.
Z zadovoljstvom sem ozrl vrh Tolstega vrha, ki je nekoliko nenavadno ograjen z leseno ograjo. Sklepam sem, da ta ograja preprečuje vstop kakšnih živali, ki bi lahko motile intimnost planincev. Morda, pa je namenjena čemu drugemu.
Očitno sem prišel na vrh ravno v času, ko je bilo tam zbralo največ ljudi. Srečal sem celo gospoda iz Divače, ki je prišel nenačrtovano na Tolsti vrh, ker je doma pozabil planinske čevlje. Če se ne motim, je želel iti na Stol. Z njim sva tudi razglablala, kateri vrh je daleč v daljavi na avstrijski strani. Sam sem bil mnenja, da je to vrh Große Speikogel, po katerem teče tudi avstrijska evropska pešpot E6 . Zakaj sem tako sklepal. Ker sem iz Große Speikogla videl tudi Storžič in verjeto velja tudi obratno.
Po krajšem počitku na vrhu Tolstega vrha, kjer je bilo prijetno toplo in brez vetra, sem se podal naprej po poti proti koči na Kriški gori. Pot je bila prijetna, saj je šla predvsem navzdol. Na določenih mestih pa se je tudi malo vzpela, vendar takih delov je bilo bolj malo.
Med hojo sem srečal kar nekaj ljudi, ki so šli proti Tolstemu vrhu oz. v isti smeri kot jaz, a so bili hitrejši kot jaz.
Šel sem tudi mimo pašnika, kjer so se pasle ovce. Posebno milo so izgledale še povsem mlade ovčice.
Kmalu sem prišel do koče na Kriški gori. Kot običajno za lepo vreme je za mizami sedalo, kar veliko planincev, ki so počivali, si gasili žejo in morda tudi, kaj jedli. Nimam točnih informacij, ker sem šel s strumnim korakom mimo koče. Nisem imel potrebe, da si kupim pijačo niti hrano, ker sem jo imel še dovolj v nahrbtniku.
Malo naprej od koče sem opazoval pripravo jadralnega padalca na vzlet. Dočakal sem tudi njegov vzlet, ki pa je bil na začetku kar malo tvegan, saj ga je potegnilo nekajkrat k tlom, ko se je želel dvigniti. Na srečo je imel poleg sebe energično ženo in hčerko, ki sta mu v kritičnih trenutkih močno kriknile "gas", kar ga je tudi vzdignilo v zrak, potem pa je krožil po zraku okoli koče v stilu planinskega orla ali nižinskega sokola.
Iz tega mesta sem lahko tudi videl Tolsti vrh in Storžič iz dokaj zanimive perspektive.
Sedaj me je čakal še dvourni spust prot Tržiču. Pot je prijetno zavila v gozd in se je na začetku ne preveč strmo spuščala v dolino. Spraševal sem se, ali bom vedel, kje zaviti proti Tržiču, a kmalu so moje dileme rešili lični smerokazi, ki so me usmerili v pravo smer.
Budno sem spremljal mojo višino in razdaljo do doline. Glede na to, da sem se ves čas premikal, sem bil vse bližje dolini. Že skoraj po dveh urah hoje iz koče na Kriški gori pa me je smerokaz usmeril na čistino, kjer sem videl Tržič iz ptičje perspektive.
Svoj triumf pa sem doživel, ko sem pred sabo zagledal cerkev Sv. Lovrenca. To je bil dober znak, da sem povsem blizu etapnega cilja: avtobusne postaje Tržič.
Knafeljčeva markacija me je tik za cerkvijo usmerila v pravo smer in prav kmalu sem bil na stopnicah, po katerih sem se spustil na ulico v bližini avtobusne postaje Tržič.
Še zadnjič sem videl knafeljčevo markacijo z dodatkom številka 1. Ta markacija je pomenila tudi "The end" hoje po Slovenski planinski poti tega dne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar