Kmalu sem dospel v gozd, kjer se je tudi pričel vzpon proti Mariborski koči.
Že takoj na začetku sem občutil breme vzpona, saj so si mi noge le leno premikale naprej. Po slabi pol ure hoje sem prispel v zaselek Habakuk. Tam so se mi izgubile markacije Slovenske planinske poti, ki so bile poslikane po drevesih zelo pogosto. Vedel sem, da jih bom zopet kmalu ogledal. Kar nekaj časa sem jih iskal, vprašal tudi mimoidočega planinca, kje moram iti. Šele pogovor z njim me je zopet usmeril na pravo pot in kmalu sem tudi zagledal markacije.
Hodil sem po gozdnih poteh na območju Poštela, kjer sem šel najprej skozi Puštela Severna vrata.
Pot na tem področju je bila dokaj naporna, saj se je bilo potrebno skozi vzpenjati. Pot je šla tudi po ozkih koritih, ki so bila prikrita z listjem, počez pa so ležala tudi debla in veje. Poleg tega je šla dokaj strmo pot tudi po gozdnih stezah med drevesi. Končno sem dospel do Pohorskega smučišča.
Od tu naprej je bila pot lepša in tudi bolj slikovita, saj je bilo v okolici poleg smučarskih prog tudi sedežnice, vlečnice, koče, vikendi ipd.
Največja atrakcija pa je bila okrepčevalnica na vrhu smučišča zaradi razstavljenih že odsluženih smuči Elan. Manjkale so le smukaške smuči Elan, ki so dosegle največjo hitrost 140,6 km na uro tik pred ciljem na znamenitem smuku v Kitzbuehelu 2010 , in sicer na nogah Andreja Šporna.
Tukaj se je odprl tudi čudoviti panoramski pogled na Pohorje.
Po kakšni uri, ko sem prvič prišel na Pohorsko smučišče, sem dospel do hotela Bellevue. Od tam naprej se Pohorje "poravna" in bolj po ravni poti sem dospel do Mariborske koče, kjer sem prenočil. Naročiti je možno kar nekaj jedi, poleg priznane gobove juhe in ajdovih žgancev. Omeniti je potrebno tudi gibanico. Skratka kraj, kjer ne boste lačni niti žejni. Pred kočo pa stoji tudi doprsni kip snovalca Slovenske planinske poti Ivana Šumljaka.
Naslednji dan sem se ves svež odpravil naprej iz Mariborske koče proti Arehu in Pesku v bližini Rogle.
Hodil sem po planotah Pohorja. Videl sem tudi hiše v dolini, verjetno v okolici Ruš, kajti za to področje je v planinskem smislu zadolženo planinsko društvo Ruše. Med potjo sem lahko občudoval zvončke t.i. Kronice.
Najprej sem dospel do elipsastega jezera na Arehu
Malo kasneje do cerkve na Arehu.
V bližini je bila tudi Ruška koča pri Arehu.
Dalje me je pot peljala mimo Šport hotela na Arehu proti Šumiku
Hodil sem po progi za smučarski tek, kjer je po progi ležal še zbit sneg, s posameznimi ledenimi deli. Na ledenih delih je znalo kar drseti in če bi imel smolo, bi se mi lahko zgodil še kakšen padec. Nekajkrat mi je malo razširilo noge, kar me je opozorilo, da se moram paziti. Na tem delu sem zagledal pravo polje zvončkov Kronic.
V nadaljevanju sem prišel v pravo kraljestvo gozdov, kjer se ni videlo drugega kot smrek v bližini in strmih pobočij posejanih z iglavci. Ko sem se začel spuščati strmo navzdol, sem že od daleč slišal žuborenje potoka. Na lastne oči sem ga lahko videl, ko sem dospel v dolino.
Od tu sem se po gozdnih poteh, ki so se večinoma vzpenjale, odpravil proti koči na Klopnem vrhu. Po krajšem vzpenjanju sem dospel do vikendov pod Klopnim vrhom. Tam sem bil nekoliko radoveden in sem vprašal žensko pred hišo, koliko je do Klopnega vrha in Peska, kamor sem bil namenjen. Bil sem zadovoljen, ker mi ni povedala preveč ur za hojo. Sicer si je pomagala z informacijami njenega moža.
Za vikendi sem se zopet pričel vzpenjati proti Klopnemu vrhu. Vmes sem dospel tudi do blatnastega kolovoza, po kateri so s traktorji vlekli les. Potrebno je bilo hoditi ob robu poti in kljub temu sem se kdaj pogreznil v mlakužo vode in moji čevlji so bili vsi blatnasti.
Šel sem tudi mimo zanimivega partizanskega spomenika, ki je bil markantna točka na tistem mestu.
Kmalu sem se prebil iz blatnate ceste. Cesta je postala suha. Tudi pokrajina se je odprla in v okolici sem lahko opazoval pobočja, na katerih so rasle smreke oz. jelke.
Kmalu sem prišel do koče na Klopnem vrhu. Šlo je za atipično kočo, ki je bolj spominjala na planšariju, kar je tudi verjetno bila v preteklosti. V hlevu sem lahko opazil konje za jahanje. Iz tabel sem razbral, da od tu lahko v 2 urah pridemo do Lovrenca na Pohorju. Iz te točke sem lahko še zadnjič zazrl Maribor, ki je skrivnostno opozarjal nase iz daljave.
Iz koče sem se odpravil na Klopni vrh. Nekoliko sem iskal nadaljevanje poti, a sem jo končno le zagledal na levi strani koče, kjer je bilo moč opaziti knafalčeve markacije. Markacije so bile resnično kvalitetno razmeščene ob poti. Tako kvaliteten način markiranja sem do sedaj videl le v Nemčiji in Avstriji. Planinska pot me je vodila kar nekaj časa bo bolj in manj strmih pobočjih, dokler nisem dospel na Klopni vrh, 1340 m.
Od tu najprej sem hodil po ozki planinski poti, ki je bila velikokrat prekrita s snegom, ki se je na nekaterih mestih odiral tudi do kolen. Kdaj se pa je pod snegom pokazala tudi voda. Skratka prišel sem v močvirje. Za nameček pa je bilo tam še veliko snega, ki je skrival mlakuže. Nič kaj se nisem razveselil takega področja. Če ne bi videl odtise nog v snegu, bi še težje hodil po trasi Slovenske planinske poti, čeprav je bila pot dobro markirana.
S težavo sem dospel na širšo makedamsko cesto, ki je vodila proti Rogli.
Čakal me je še zadnji dolg vzpon proti Pesku. Kar nekaj časa sem se vzpenjal, da sem dospel na teme pobočja. Na vrhu sem opazil še kar precej snega na poti. Glede na odtise čevljev v njem, se je pred mano, tu prebijalo že kar nekaj ljudi, kar je čakalo tudi mene. V glavnem sem hodil že po narejenih stopinjah, kdaj pa sem se tudi nekoliko globje vrdrl v sneg in umazal in razmočil pohodniške čevlje.
Končno sem se začel spuščati proti koči Pesek. Pričakoval sem, da se bo to prej zgodilo. Vendar mi je tudi v tem trenutku prijalo, da bom lahko končal današnjo hojo in prespal v koči. Vendar sem se v koči ukvarjal z zelo banalnim problemom: nikakor mi ni uspelo odkleniti izhodna vrata, ki so imela neko varovala proti vlamljanju. To mi je uspelo šele po večih poskusih. Kljub tej frustraciji, pa v koči strežejo odlično hrano in imajo tudi zelo lepe sobe za prenočevanje.
