Vedno sem užival v hoji po Tržiču, ker to mesto izžareva arhaično energijo in bližina obsežnih gozdov daje temu mestu dober zrak, kljub vse večjemu številu jeklene pločevine po cestah. Najprej sem šel čez most Tržiške Bistrice in se pri Zdravstvenem domu Tržič pričel rahlo vzpenjati po ozki neprometni cesti proti Bistrici pri Tržiču. Monotonost so zmotili samo redki mimoidoči.
Ob poti iz Tržiču proti Bistrici pri Tržiču so me spremljale knafeljčeve markacije, ki sporočajo pohodniku, da je na predvideni trasi. Ko se je cesta pričela strmeje vzpenjati, je bil to prvi znak, da se je pričelo pogorje Dobrče, ki spada še pod Kamniško-Savninjske Alpe glede na to, da se skoraj stika s Kriško goro.
Markacije so me vodile ves čas, vendar ko sem prišel na križišče, kjer je šla ena pot strmo navzdol proti Bistrici, druga pa navzgor, ni bilo videti nobene markacije, da bi vedel, ali zaviti v breg ali iti navzdol po bregu. Jasno mi je bilo, kam iti, šele, ko me je ogovoril domačin: "Kar v breg pojdite za Dobrčo". To sporočilo me je dokončno usmerilo na pravo pot.
Na križišču s kozolcem, me je znak zopet usmeril na zamišljeno traso Slovenske planinske poti.
Ko sem dospel do kapelice in so bile zadnje hiše Bistrice že zamano, sem zagledal smerokaz Dobrča. Malo naprej sem srečal tudi nekaj sprehajalcev s psi.
Nekaj časa sem hodil po gozdni makedamski cesti rahlo navzgor, dokler nisem prispel na cesto Tržič-Begunje. Ta cesta me je pripeljala v vas Sv. Neža (Brezje pri Tržiču). Najprej sem šel mimo gostilne Pod Dobrčo. Iz pokritega prostora pred gostilno je prihajala govorica gostov in natakarice. Zanimiv je bil tudi pogled na tablo, kjer so navajali hrano, ki jo ponujajo. V tem trenutku ne bi znal našteti niti eno njihovo jed, vendar so ponujali kar pester izbor. Kogar bo pa zanimala njihova ponudba, naj poveča sliko in naj se na njej prebere, kaj je bilo moč jesti tistega dne.
Od gostilne sem še nekaj minut hodil po asfaltni cesti, kjer sta me dohitela v stilu gorskih kolesarjev dva starejša moška. Najprej je prišel gospod vitke in športne postave, ki je dokaj lahkotno poganjal pedala svojega kolesa. Nekoliko za njim pa je prišel še gospod nekoliko obilnejše postave, ki pa je pedala vrtil z malo večjo težavo. Malo potem, ko sta me prehitela, sem zavil navzgor na Dobrčo, kamor me je usmerjal smerokaz. Nekoliko mi je bilo tesno pri srcu, ko sem zapuščal položnejše poti in sedaj me je čakala dokaj velika strmina, vse do vrha Dobrče.
Na tabli je bilo zabeleženo, da bo potrebno hoditi do vrha Dobrče okoli 2:30 ure. Gozdna pot se je vila med drevesi po dokaj strmih pobočjih Dobrče. Monotost so preganjali zanimivi panoramski pogledi v dolino, kjer sem videl proti Kropi, Kranju in Bledu. Iz višine so se najlepše videle Brezje pri Tržiču.
Kar nekaj časa je bilo treba "gristi" v strmino, da sem prišel na jaso, ki je bila že zelo visoko v hribu. Na tem mestu pa drevesa niso več motile pogled pohodnika. Iz teh višin sem videl svoj rodni kraj, ki ga je bilo mogoče prepoznati po gozdu, ki ima obliko nepravilnega elipsastega prstana. Če boste natančno pogledali spodnjo sliko, boste opazili ta prstan. Sledi še vprašanje za vas: Katera vas je v bližini tega specifičnega gozda. Lahko ugibate med: a. Spodnje Duplje b. Žeje c. Strahinj.
Malo pred vrhom Dobrče sem ozrl leseni vikend, od koder je prihajala živahna govorica starejših moških, slišal se je tudi otroški fantovski glas. Iz vsebine govorice je bilo moč razbrati, da se šalijo med seboj. Na tem mestu sem imel možnost, da takoj zavijem proti vrhu Dobrče ali pa da grem najprej do Koče na Dobrči. Te možnosti sem razbral iz smernih puščic. Kasneje sem ugotovil, da bi bilo najboljše, če bi sledil poti proti vrhu Dobrče. Zmotno sem mislil, da gre pot iz vrha Dobrče naprej proti Begunjščici. Resnica pa je, da se je treba vrniti iz vrha Dobrče do Koče na Dobrči. Od tam se gre proti Begunjščici. 
Kakorkoli s počasnimi koraki nordijske hoje sem se usmeril proti Koči na Dobrči. Na desni strani sem zagledal 2 moška in 1 mlajšega fanta, še otroka, ki so se mi približevali. Očitno so nameravali iti proti Koči na Dobrči. Najprej so bili za mano, potem pa so me prehiteli. Ko so stopili pred mene, sem lahko ozrl čvrsto zgradbo obeh moških, fant pa se mi je vtisnil v spomin po pohodniških palicah, ki jih je uporabljal. Ko smo prišli ven iz gozda, se mi je odprl pogled na gozdno jaso z lovsko kočo in planšarijo, saj so se krave pasle po planini. 
Meni iz nejasnih razlogov, so se nenadoma moška in fant pred lovsko kočo obrnili nazaj, da smo se z njimi ponovno srečali. Na svoji desni strani sem videl planince, ki so hodili po hribu navzdol proti Koči na Dobrči. V nadaljevanju poti sem tudi sam odšel proti Koči na Dobrči, ki je malo naprej od lovske koče. Potrebno je bilo iti samo še malo navzdol in malo bolj strmo navzgor in zagledal sem pred seboj Kočo na Dobrči. Pred kočo so sedeli planinci in nekateri med njimi so jedli jedi iz koče.
Ko sem dobil določene informacije o koči, sem se odpravil proti vrhu Dobrče, misleč, da se ne bom več vrnil h koči, saj sem bil prepričan, da se pot iz vrha Dobrče nadaljuje proti Prevalu pod Begunjščico. Do vrha Dobrče se je potrebno vzpenjati okoli 30 minut, vendar planinska pot ni preveč strma, da bi preveč izčrpavala planinca. Lahko rečem, da gre za prav prijetno pot, ki je vse do vrha Dobrče (1634 m), poraščena s krepostnimi smrekami, morda pa tudi z jelkami in macesni. 
Veliko sem na tem mestu že govoril, kje se nadaljuje Slovenska planinska pot, ali iz vrha Dobrče ali iz Koče na Dobrči. Osebno sem odgovor iskal na vrhu Dobrče. Iskal sem znake na tem vrhu, ki bi me usmerili naprej, vendar sem hitro ugotovil, da poti proti Begunjščici ni. Opazil sem lahko smerokaz, ki je vabil na razgledno točko, katere ime sem pozabil. Začel sem pregledovati zemljevid Karavank, brati vodnik po SPP. Iz teh virov sem dobil informacijo, da se moram vrniti do Koče na Dobrči. Podzavestno me je to razžalostilo, ker moja želja je bila, čim prej priti na cilj. Takrat sem še razmišljal, da bom šel tega dne do Koče na izviru Završnice. Kot bom razkril v nadaljevanju, sem prenočeval na Roblekovem domu.Ko sem prišel zopet na Kočo na Dobrči, sem se oskrbel z ustekleničeno vodo in sokom. V razgovoru z oskrbnikom koče, sem tudi izvedel, kakšna je pot do Prevala. Opisal jo je, da gre za običajno planinsko gozdno pot po prepadnih bregovih, le na nekaj mestih se strmo dvigne. Veselilo me je, da opis poti do Prevala ni bil preveč zahteven, zato sem se z radostjo odpravil na pot proti Prevalu. Pred kočo sem se usmeril kot je kazal smerokaz Prevala, Begunjščica. Vendar na začetku sem zopet napravil napako, ki mora biti na tem mestu kar pogosta, kljub temu, da je v vodniku zelo jasno napisano, da ne smemo iti po širši makedamski cesti navzdol v dolino. Že ko sem nekaj časa hodil po tej cesti navzdol, nič hudega sluteč in so pot popestrili lepi pogledi na Julijske alpe s Triglavom na čelu in gorska kolesarka v črnih oblačilih na serpentini, ki se je neumorno pogovarjala s sogovornikom po mobitelu. Ko sem si ji približeval, šel mimo nje in se oddaljeval od nje, sem ves čas slišal njeno govorico. Želel sem jo vprašati, kje se gre proti Pravali in Begunjščici, vendar to ni bilo mogoče, ker je bila zaposlena s telefonskim pogovorom. Malo pod to serpentino, me je prešinila misel, da grem v napačno smer. To idejo sem dobil, ker sem se spomnil besed iz vodiča po Slovenski planinski poti: Od koče ne hodite po cesti navzdol, ampak se kmalu za kočo na Podgorski planini usmerite desno proti Begunjščici. Obrnil sem se nazaj in zopet sem začel hoditi v breg. Šel sem tudi mimo kolesarke, ki še vedno ni bila na voljo, da bi dobil od nje informacije, kje iti na Begunjščico. Še vedno je bila zaposlena s telefonskim pogovorom. Ko sem prišel nazaj v bližino koče, na Podgorsko planino, sem že od daleč videl knafeljčevo markacijo in smerokaz, ki je kmalu za kočo usmerjal na desno proti Begunjščici. Odleglo mi je pri srcu, ker sem se zavedal, da sem zopet na pravi poti in da me bodo zopet usmerjala knafeljčeve markacije, ki pomenijo na neznani trasi garancijo, da pohodnik ne bo zašel iz prave poti. Pri tem mu pomagata tudi zemljevid in vodič.
Od tu naprej sem hodil po gozdni planinski poti. Običajno je bila pot vrezana v strmino, ki se je zelo prepadno spuščala v dolino. Pozimi tu v dolino grmijo snežni plazovi in ta del me je spominjal na vice zaradi svoje narave. Ves čas je bilo treba paziti, da noga ne bi zdrsnila iz ozke planinske poti. Pot se je pretežno spuščala, le redko se je bolj strmo vzpela. To se je zgodilo na območju Čisovca, kjer se je pot postavila strmo navzgor in je bilo potrebno kar nekaj plezalnih spretnosti in moči, da sem prišel na vrh tega dela. Tu se je odprl lep pogled proti Storžiču in Kriški gori, kjer sem se trudil pred nekaj tedni na Slovenski planinski poti. Prijetno se je ozreti na pot, ki je že za teboj. 
Potem pa me je pot vodila mimo struge potoka, čez katerega je bilo podrto drevje. Pogled na to situacijo, mi je pognalo kri v žile in začel sem se spraševati, kako priti čez to oviro. Najprej sem si ogledoval, kako bom prečil drevje, nato pa sem pričel s korakom za korakom. Pri vsakem koraku me je bilo strah, da se ne bom ugreznil ali zdrsnil. Pomislil sem tudi na to, da bi začelo drevje drseti po strugi navzdol, ker vse skupaj je izgledalo nestabilno. Zgodilo se ni nič od tega in pri srcu mi je zelo odleglo, ko sem bil zopet na gozdni planinski poti. 
V nadaljevanju poti sem se vse bolj približeval Prevalu. Razveselil sem se makedamske ceste, ki sem jo zagledal pod seboj. Taka cesta pomeni, da smo v civiliziranem svetu, kjer se uporablja za dovoz na planino, gozdna dela ipd. Kmalu sem prišel na planino Preval, kjer sem malo pred Kočo Preval šel mimo živine, ki je bila na paši. Nato pa sem zagledal kočo Preval, ki stoji tik pod Begunjščico. Pred kočo je za mizami sedelo kar nekaj ljudi, ki so se do te koče pripeljali kar z avtomobili. Občutek sem imel, da so me nekateri izmed njih opazovali in so z radovednostjo čakali, ali bom stopil na planinsko pot Kalvarija, ki vodi na vrh pogorja Begunjščice in na njen najvišji vrh z imenom Velikih vrh 2060 m. 
Malo naprej od koče Preval sem se znašel pred množico smerokazov. Ena puščica je vodila tudi po poti imenovana Kalvarija na vrh Begunjščice. Glede na to, da sem bil na poti že okoli 6 ur, se nisem nič razveselil poti, ki nosi tako mučeniško ime. Pa tudi dejstvo, kako strmo se dviguje Begunjščica nad planino Preval, mi je potrjevala, da bo šlo za izredno strmo pot navzgor. 
Ko sem napravil nekaj sto metrov po strmini navzgor, sem lahko še enkrat pogledal, kje me je vodila pot iz Dobrče do Prevala. V to sliko se je lepo "vkomponirala" koča na planini Preval. 
Ta strmina me je povzročala kar nekaj težav glede hitrosti gibanja po njen. Strmina mi ni pustila dihati kot radi rečemo, zato sem na vsake toliko časa malo zastal, kdaj samo za trenutek. Kdaj sem pa tudi odložil nahrbtnik, iz njega vzel plastenko z vodo in jo nekaj popil, kajti tudi sonce je pripekalo skoraj tako kot v puščavi kljub popoldanski uri. A na moje začudenje, kljub mojemu počasnemu gibanju, sem bil vse višje, razgled po okoliških hribih se je vse bolj odpiral in v nekem trenutku sem zagledal blejsko jezero z otočkom in s cerkvijo. Pogled je bil resnično romantičen. 
Malo pred vrhom sem prišel na strmino, ki se je strmo dvigovala proti vrhu Begunjščice. Preplezati sem moral to strmino, ki so jo sestavljali ilovnati in skalnati deli.
Ko sem dospel na vrh grebena Begunjščica, je bilo potrebno hoditi še nekaj časa po grebenu in se vzpenjati, da sem prišel do Velikega vrha. Na tem delu so dogajanje popestrile ovce, ki so nenehno meketale, slastno jedle travo, se gibale po strmem pobočju v stilu gamsov.
Tik pod Velikim vrhom mi je pozirala ena izmed ovac pred znakom Slovenske planinske poti. Sam pri sebi sem si rekel: Saj ni res, pa je. 
Dolgujem vam še sliko iz Velikega vrha (2060 m).
Ker me je vedno zanimalo, kako se imenuje kakšen vrh, sem se zelo razveselil kamnite mize, na plošči katere so bili vklesani vrhovi glede na njihovo smer. To sliko sem naložil v polni velikosti, da si jo lahko natančno ogledamo.
Pot iz Velikega vrha sem nadaljeval prot Roblekovemu domu. Nekaj 10 minut naprej me je navdušil smerokaz, ki me je obvestil, da je do doma samo še 15 minut.
Ker sem bil že utrujen in naveličan hoje, sem začel pogledovati na uro, kdaj bo minilo 15 minut. Ko je preteklo 15 minut, sem se po nenehnem spuščanju znašel pred Roblekovim domom.
Ko sem zamenjal oblačila pred kočo, sem vstopil v notranjost koče, kjer sem se vsedel za mizo poleg vesele druščine iz Čakovca. Nato sem lahko ves večer poslušal njihove pogovore o raznih temah. Roblekov dom ima dobro hrano, dovolj pestro ponudbo pijač, solidna prenočišča in prijaznega oskrbnika. Po njegovem nasvetu sem se odločil, da grem naslednji dan proti Stolu preko Planinskega doma na Zelenici. Ko sem pregledoval zemljevid, mi je bila ugodna tudi pot preko Smokuške planine in Koče pri izviru Završnice.Naslednji dan sem že v zgodnjih jutranjih urah, ko se sonce počasi dviguje in je dan še povsem svež z rosno travo, odpravil nazaj na greben Begunjščice, kjer nas smerokaz usmeri proti Planinskemu doma na Zelenici. Takoj ko zapustimo greben, se začne pot strmo spuščati proti Zelenici. Planinska pot je vrezana v strma pobočja Begunjščice in je posuta z manjšimi skalami, ponekod so kratka skalnata področja in nekatera izmed njih so opremljena z jeklenicami.
Značilnost te poti pa so tudi dokaj dolgi deli melišč.
Tega dne sem srečal kar nekaj planincev, ki so se vzpenjali proti vrhu Begunjščice, morda jih je bilo več kot običajno, ker je bila nedelja in še lep sončni dan. Srečal sem mlajšo žensko z 2 otrokoma, ki so se ravno tako prebijali proti vrhu. Čutiti je bilo, da vlada kar malo strahu med njimi, posebno ko se je fantič malo spotaknil ob skale in ga je mamica opozorila, da naj bolj pozorno gleda pod noge. Ves čas hoje po tem pobočju sem imel informacijo, kako uspešno napredujem proti dnu poti, saj sem ves čas videl, kje se teren začasno izravna. V zadnjem delu poti, se ne vidi več planinskega doma, a ko se teren izravna, se pojavi pred pohodnikom Planinski dom na Zelenici. Pred kočo je sedelo kar nekaj planincev. Po govorici sem ugotovil, da so nekateri planinci nemško govoreči, prevladovali pa so planinci iz Slovenije. V domu sem se oskrbel z vodo, za mizo pa sem popil pravkar kupljeni sadni sok. 
Po kratkem počitku in okrepčilu sem nadaljeval pot proti Stolu. Na to pot me je usmeril smerokaz za domom. Pot se ni preveč strmo vzpenjala proti vrhovom Vrtača, Palec itd. Na tem delu sem srečal nekaj planincev, ki so šli proti prej omenjenih vrhovom ali so se že spuščali po bregu navzdol. Prišel sem do razcepa, kjer me je smerokaz usmeril proti Stolu. Imel sem občutek, da noben drug planinec ni v tistem trenutku zavil po tej poti. Sedaj sem imel priložnost hoditi po poti, ki mi osebno najbolj ugaja: pot je šla rahlo navzgor med gručavjem, deležen sem bil lepih pogledov na bližnje vrhove in dolino, pred sabo sem jasno videl moj naslednji cilj Stol, po zraku je letalo jadralno letalo in obkrožen nisem bil s strmimi prepadi. Potem pa se je teren nenadoma spremenil za kratek čas. Rahlo vzpenjajoča pot, se je strmo prevesila navzdol. Že pogled navzdol mi je sporočal, da bo na tem delu poti potrebno iskati primerno podlago za noge in skrbno izbirati smer, da bo sploh omogočeno gibanje po tej strmini. Na tem delu sem porabil kar nekaj časa, ker sem se gibal skrajno previdno in sem se le s težavo približeval dnu tega vzpona, ki bi bil morda lahko opremljen s klini in jeklenicami.
Ko sem premagal ta naporni spust, sem prišel do strmin, ki so pripadale Stolu. Visoko nad menoj sem opazil vrezano pot v pogorje, po katerem so hodili planinci proti Stolu ali obratni smeri. Kasneje sem ugotovil, da tod vodi pot iz Celovške koče, od koder so v večini primerov prihajali avstrijski državljani.
Od tu naprej je šla cikcakasta pot sorazmerno elegantno proti vrhu Stola. Kdaj je bilo treba iti čez melišče, kdaj so bili bolj strmi deli, vendar vse se je dalo elegantno prehoditi. Ko se je teren pod vrhom zravnal, je bilo potrebno še enkrat iti v krajšo strmino, ki pa je v glavnem bila ilovnata, poraščena s travo in "posejana" z manjšimi skalami. Naposled sem dospel na vrh Stola 2236 m, ki je bila tudi moja najvišja točka pohoda iz Tržiča do Dovjega. Na vrhu je že počivalo nekaj planincev, ki so obedovali, se slikali, počivali ipd. Druščina je bila sestavljane predvsem iz Slovencev in Avstrijcev.
Iz vrha Stola sem nadaljeval pot proti Koči na Golici, kjer sem nameraval prespati tistega dne. Ko sem se spustil iz vrha Stola v bližino Prešernove koče, me je smerokaz usmeril desno v smeri moje hoje proti prej omenjeni koči. Najprej sem hodil na območju Belščice. Pot je ves čas nudila pogled proti Bledu, Julijskim alpam in Jesenicam. Drugače pa je bila sorazmerno nezahtevna in se je ves čas rahlo spuščala. Paziti je bilo treba, da noga ni zdrsnila iz ozke planinske poti. 
Bil sem na območju Belščice, ki je poraščena s travo in planinskimi rožami.
Šel sem tudi pod goro Vajnež, ki spada pod planoto Belščica.
Pot je bila vse do mesta, kjer sem se začel spuščati na preval Sečo več ali manj podobna: rahlo se je spuščala bodisi po planinskih travnikih ali med gručavjem. Tu pa se je pričela precej strmo spuščati proti prevalu Seča. Tik pred prevalom pa je bilo potrebno prečiti dokaj dolgo melišče.
Ko sem dospel na preval Seča, sem dospel do planšarije, ki so jo obkrožale številne krave, ki so se pasle na pašniku.
Iz pašnikov sem zavil v gozd, kjer me je vodila planinska pot proti sedlu Kočna. Na tem sedlu sem lahko opazoval strme pečine na avstrijski strani meje.
Potem ko sem šel mimo krav, med katerimi so bili tudi biki, ki so jezno premikali sprednjo nogo, sem zopet prišel za kratek čas v gozd, vendar sem kmalu prišel na Sedlo Suha.
Malo časa sem hodil po širši makedamski cesti, ko me je smerokaz usmeril proti Koči na Golici.
Po gozdni poti sem v 30 minutah prispel v Kočo pod Golico. Tu sem večerjal, za kratek čas posedel v koči in prespal v sobi te koče iz nedelje na ponedeljek.
Naslednji dan sem se odpravil na vrh Golice. Iz koče sorazmerno hitro po cikcakasti poti pridemo na vrh grebena.
Potem pa prečimo goro in zagledamo vrh Golice, ki je obeležen z različnimi obeležji.
Od tu naprej proti sedlu Rožca pa so se začela pojavljati težave povezane z iskanjem poti, ki je bila bolj slabo označena in dostikrat tudi zakrita s travo. Čez njo pa so ležala tudi drevesa. To velja predvsem za spust iz Golice proti Kleku in prevalu Rožca. Na vrhu Golice sem kar nekaj časa iskal pot, ki naj bi zavila po gori navzdol. Ker jo nisem našel, sem začel na pamet hoditi navzdol po pobočju gore. Na srečo sem malo nižje našel ozko stezico, ki se je vila po travnatem pobočju.
Ta pot me je vodila proti Jeklovem sedlu. Do gozdne meje je bila pot dokaj dobro vidna.
Potem pa sem prišel na dokaj strm teren, ki se je na desni strani končal s previsnimi stenami in bregovi, ki so že bili na avstrijski strani. Na tem delu je bila tudi trava sorazmerno visoka. Na vsake toliko časa pa so čez pot ležala podrta drevesa. To je pomenilo, da sem šel stran od zamišljene poti, in sicer po veliki strmini. Potem pa je bilo treba v nadaljevanju zopet najti pot, kar ni bilo vedno lahko. Tišino so motile samo ovce, ki so se pasle v bližini in niso imele nobenih težav z gibanjem po tem terenu.
Z veliko težavo sem prišel na Jekljevo sedlo. Od tam naprej pa ni bilo več težav s potjo vse do Mojstrane.
Proti Kleku in Rožci me je usmeril smerokaz, ko sem vstopil v gozd.
Na poti do Kleka in naprej do Rožce je potrebno slediti oznakam, da ne zaidemo s poti. Posebej je treba dobro pogledati znak, ki se nahaja nekoliko globje v gozdu in ima že povsem zbledelo puščico, ki kaže, da moramo na tem mestu nadaljavati pot naravnost in nikakor ne smemo zaviti levo, če želimo priti na Klek.
Kdor pa ne želi iti čez vrh Golice in po slabi grebenski poti proti Jekljevemu sedlu, pa lahko do njega pride, če preči Golico nižje po pobočju z izhodiščem pri Koči na Golici, kar je razvidno iz spodnje slike.
Značilno za pot na relaciji Stol, Belščica, Golica, Klek, Rožca in vse do Planine Dovška Rožca je, da so tam markacije, ki imajo knafeljčevemu rdeče belemu znaku na zunanji strani dodan še zelen krog.
Ko pa sem prišel na goli del pobočja Kleka, pa mi je zopet izginila pot in markacije izpred oči. Instiktivno sem sedaj hodil po brezpotju, bolj točno povedano po dokaj strmih travnatih pobočjih Kleka. Vendar po naključju sem zagledal vhojeno pot na levi strani pobočja.
Ta pot me je pripeljala na vrh Kleka, kjer sem jasno videl, kako bo šla moja pot v nadaljevanju proti Rožci, Hruškovemu vrhu in nato na planino Dovška rožca.
Kot rečeno, sem najprej prišel na Hruški vrh. Tu v bližini naj bi bil v Karavanke izvrtan predor, ki povezuje Slovenijo in Avstrijo.
Nekoliko naprej pa sem že zagledal Dovško babo in Planino Dovško Rožco, kamor sem bil namenjen.
Kakšne 45 minut sem rabil, da sem prišel iz Hruškovega vrha do planine Dovška Rožca. Pot se ni preveč strmo spuščala do koče, tudi ni bila preveč skalnata. Edina slaba stran je bila, da je bilo treba hoditi nad prepadnimi pobočji na levi strani.
Pred hišo na planini sem srečal pastirja iz te planine, ki me je povedal, kje nadaljevati pot proti Dovjem, kateri vrhovi julijskih alp se vidijo iz te planine, o turnem smučanju v zimskem času na tem delu Karavank, o kvaliteti vode na planini ipd. Po krajšem pogovoru z njim sem nadaljeval pot proti Dovjem. Najprej sem se spustil naravnost iz koče po dokaj strmi poti v gozd.
Nato sem kar nekaj časa hodil po strmi planinski gozdni poti navzdol, dokler nisem prišel do makedamske ceste. Tam je bilo potrebno iti malo navzdol po njej, potem pa nas markacija zopet usmeri na gozdno pot.
Nato obkrožimo goro Bela peč.
In pridemo še do zadnje večje nevarnosti, da izgubimo markirano pot. Smo pred zapuščino planino, kjer nas markacija na debelem deblu listavca usmeri navzdol, vendar naprej ni videti nobene markacije. Rešitev je, da stopimo po slabem kolovozu nekaj deset metrov najprej v desno, nato pa se začne spuščati proti podrti planšariji, ki ima na ostankih lesa knafeljčevo markacijo.
Od tu naprej sledimo gozdni poti in markacijam, ki se dokaj strmo spušča proti Dovjem. Strmina popusti pri vikendih v bližini Dovjega, kjer tudi stopimo na makedamsko pot za nekaj časa.
Vendar kmalu za vikendi zopet zavijemo na gozdno pot, ki nas pripelje do elektrarne v Dovjem.
Od tod naprej gremo najprej po široki makedamski cesti do razcepa, kjer gre ena pot proti Kepi, druga pa proti Dovjemu
Še malo časa nas loči, pa smo v eni večjih vasi v Sloveniji, imenovani Dovje. V vasi so prenočišča, trgovina, gostilna, avtobusna postaja na cesti Kranjska Gora-Jesenice itd.
Pod od Tržiča do Dovjega me je peljala kar čez nekaj gora, katere sedaj še nisem obiskal, za nekatere med njimi pa tudi slišal nisem. Na nekaterih delih je pot zahtevna zaradi strmine, podrtih dreves in neizrazitosti poti. Vesel sem bil, da me med potjo ni ujela kakšna nevihta. V takem vremenu se poveča nevarnost strel in zdrsov.
