Svoj pohod iz Idrije do Ankarana po Slovenski planinski poti (GPX sled) sem pričel v Idriji, kamor sem se okoli 10 ure pripeljal z avtobusom iz Ljubljane. Idrija je privlačno mesto za začetek pohodov preko številnih hribov. Leži pod strmimi gozdnimi pobočji in je lepo vkomponirana v njih. Mesto me zelo spominja na Tržič, morda je razlika je samo v višini hribov in Idrija je vsa na enem mestu, medtem ko je Tržič bolj raztegnjen. V Idriji lahko opazimo nekaj razkošnih stavb
Hodil sem zelo malo časa po ravnem delu Idrije, kajti zelo hitro sem se pričel strmo vzpenjati proti tamkajšnjem sankališču in nato proti Hleviški planini.
Proti Hleviški planini gre lepa gozdna pot, ki je dobro označena. Pot se precej strmo dviguje in kdaj prečimo tudi kakšno strmejšo grapo. Ko pridemo na širšo makedamsko cesto, hodimo nekaj časa po njen in potem po nekaj desetih minutah ogledamo kočo na Hleviški planini, ki je bila v času mojega prihoda dobro obiskana, kajti pred kočo je sedalo vsaj 10 planincev. Res pa je, da je bila avgustovska sobota.
Iz Hleviške planine je lep razgled na bližnje hribe Trnovskega gozda in daljne hribe. Na Garminu sem lahko ugotovil, da se vidijo hribi vse do Sežane.
Iz Hleviške planine sem se odpravil proti Vojskem in Golakom, pod katerimi leži tudi Iztokova koča, v kateri sem nameraval prespati tistega dne.
Najprej sem po pobočju gostega iglastega gozda prišel na vrh z imenom Blaškova planina. Tam sem lahko zagledal karizmatično pogorje, ki se je dvigovalo nad Trnovskim gozdom. Videlo pa se je že od daleč, da pogorje ni poseljeno. Na zemljevidu ni bilo opaziti poleg običajnih poti, nobenih markiranih poti do vrhov, kar pomeni, da ni zanimivo za pohodništvo. Šele po kašni uri ali dveh hoje sem prišel do prve višinske kmetije pod tem pogorjem, ki nima nekega enotnega imena. Na tistem mestu pot ni prav dobro označena, da ne veš ali bi se spustil proti kmetiji ali bi nadaljeval pot nad kmetijo. Moje dileme je rešil pohodnik, ki sem ga opazil nekaj deset metrov od mene, ki se mi je naglo približeval in mi je na ta način pokazal, da gre pot nad kmetijo. Na splošno pa je pot relativno dobro markirana vse do Razdrtega. To pomeni, če vsaj 500 m ne vidimo nobene markacije, smo zašli in najbolje, da se vrnemo do zadnje, ki smo jo videli.
Ko sem šel mimo te kmetije, sem se pričel približevati še ostalim hišam, ki so ležale ob cesti za Vojsko.
Po kakšni uri in pol sem prišel do table z napisom Vojsko, čeprav so hiše že prej imele hišne številke z napisom Vojsko.
Malo naprej so table opozarjale na Tekaško smučarski center Vojsko.
Ko sem prišel do lične cerkve na Vojskem, pa sem na moje veselje zavil proti Golakom. Samo takrat se še nisem zavedal, da imajo Golaki 3 vrhove in da je pod zadnjim najvišjim Golakom, še kakšne 45 minut oddaljena Iztokova koča. Table so navajale, da je do Golakov 4 ure, vendar do prvega v smeri moje hoje.
Nato me je pot vodila mimo redkih hiš, žag, manjše gozdičke in partizanskega spomenika.
Kmalu zatem sem prišel na cesto za Lokve.
Od tu naprej se je pričel vzpon proti Golakom. Najprej sem hodil po široki makedamski cesti in tudi po asfaltni cesti, ki se je večji del bolj ali manj strmo vzpenjala proti najvišjim vrhovom na SPP od Idrije do Ankarana. Na tem delu sem srečal kolesarja, ki je z veliko hitrostjo drvel proti dolini. Poleg kakšnega avtomobila je bil on edina živa duša na poti proti Iztokovi koči.
Po kakšni uri hoje v breg, me je smerna tabla usmerila na Golake. Na ozki gozdni poti sem lahko videl pogorišče od piknika. Takrat še nisem vedel, na kaj me bo spomnilo to pogorišče čez kakšno uro.
Pot se je pričela vzpenjati po strmem pobočju poraslem z drevesi. Pot je bila pokrita z manjšimi ali večjimi skalami. Pot je spominjala na poti iz kavbojskih filmov, kjer so bili glavni akterji kavbojci in indijanci. Na tej poti sem vsake toliko časa zapiskal na piščal, da ne bi imel kakšne bližnje srečanje z medvedov oziroma še hujše z medvedko, ki ima ob sebi mladiče.
Ko sem prišel na sedlo, od katerega se je potrebno še povzpeti do Malega Golaka 1480 m, pa se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. Na tem sedlu sem se oziral naokoli, kje bom zagledal markacije za nadaljevanje poti in v oči mi je padla markacija na moji levi strani, ki je pohodnika vodila najprej po ravnem, potem pa so naslednje markacije pohodnika usmerile navzdol. Predstavljal sem si, da mi bo ta pot udobno pripeljala do Iztokove koče. Računal sem, da bom čez kakšne 2 uri pri koči. Potem so se pa pričele dogajati čudne stvari. Najprej mi je garmin pričel kazati Vojsko. Nekako mi je tudi okolica bila dokaj znana, čeprav sem bil v teh krajih prvič. Ko pa sem po pol ure spusta prišel do širše makedamske ceste, sem se že razveselil, da me čaka udobje v koči. Vendar, ko sem zagledal pogorišče na stezi, so mi preleteli čudni občutki. Takoj mi ni bilo jasno, kaj pomeni pogorišče. Vendar, ko sem si nekoliko ogledal okolico, sem opazil znano makedamsko cesto, smerokaz Golaki. Sedaj mi je bilo jasno, v krogu sem se vrnil na mesto, kjer sem bil pred dobre pol ure. Torej sem izgubil najmanj eno uro hoje. Takrat mi ni bilo jasno, kako je bilo možno, da sem se vrnil nazaj na točko,kjer sem že bil. Zato sem še z večjo radovednostjo krenil nazaj po isti poti proti sedlu. Sedaj sem pa že poznal pot, da sem tudi lažje hodil. Ko sem prišel na sedlo mi je bilo jasno, zakaj sem hodil v krogu. Na sedlu so bile markacije, ki so vodile pohodnika proti vrhu Malega Golaka, in sicer na desni strani. Bile pa so tudi markacije na levi strani, ki so samo nekoliko odvedle pohodnika od poti, po kateri je prišel navzgor in ga zopet vrnile na isto pot. Markecisti bi tam morali označiti pot tako, da ne bi bilo možno iti v krogu. Izguba časa bi bila lahko usodna za pohodnika, ki bi bil na tem mestu v dokaj pozni uri. Kajti od tukaj do Iztokove koča je najmanj še za 2,5 ur hoje in to čez 3 Golake. Kar pomeni, da se hodi po strmem pobočju navzgor in ko si na prvem, se je potrebno spustiti in iti na 2. Golak in potem še na 3. Golak.
Iz sedla sem se najprej povzpel na Mali Golak (1480 m). Iz Malega Golaka sem šel na Srednji Golak (1480 m) in iz tega vrha proti Velikemu Golaku (1495 m). Na tej poti se je bilo potrebno spuščati in vzpenjati skozi gručovje, gozd oziroma čez manjše skalnate dele. Zadnji imenovani Veliki Golak je imel na vrhu tudi skrinjico z vpisno knjigo in žigom in simbolično obeležen vrh.
Ker je bila ura že čez 8 zvečer, se je počasi že začelo mračiti po gozdu, ki se je razprostiral pod goro. Čez nekaj časa je postalo tako temno, da sem moral prižgati čelno svetilko in sem s pomočjo njene svetlobe sledil markirani poti preko označb na drevesih ali skalah. Ves čas pa je bil v meni prisoten strah, kaj če izgubim pot. Na srečo se to ni zgodilo in čez nekaj časa sem pred sabo zagledal Iztokovo kočo. Kamen se mi je odvalil od srca. Nekoliko sem se prestrašil, ker je bila v koči tema, vendar ko sem prišel do nje, se je izza vrat pojavil skrbnik. Čakal me je v koči, ker sem mu najavil svoj prihod. Bil je že nekoliko skeptičen glede mojega prihoda, ker je bilo že kar nekaj časa temno. V koči sem se odžejal, najedel in čakala me je tudi topla postelja. Zelo hitro, ko sem legel, sem tudi zaspal. Prav nič čudnega glede na napor, ki sem ga opravil tega dne.
Naslednji dan sem se odpravil proti Colu. Vendar je bilo potrebno priti najprej na Čaven, kjer stoji koča Antona Bavčerja. Pot me je vodila skozi Trnovski gozd. Na poti do Čavna, sem se nekajkrat krajše vzpel in spustil. Po kakšni ure hoda, pa sem prišel do asfaltne ceste, ki me je navkreber odpeljala do koče, ki je na višini 1242 m.
Po tej poti sem dospel do koče Antona Bavčerja na Čavnu. Pred kočo in na poti proti koči iz smeri Ajdovščine, predvsem pa iz smeri Predmeja je v nedeljskem jutru prihajalo oziroma odhajalo kar nekaj ljudi, kar je govorilo, da gre za popularno planinsko točko. Planinec se lahko v koči odžeja, poteši lakoto in prenoči, če je koča odprta.
Iz Čavna sem se spustil na Predmejo. Na žalost me je široka asfaltna cesta "potegnila" navzdol proti Ajdovščini, namesto da bi odšel proti pogorju Gora kot mu rečejo domačini. Na ta način sem zopet prehodil nekaj dodatnih kilometrov. Ko sem ugotovil, da grem v napačno smer, saj tudi markacij ni bilo več in na zemljevidu sem lahko definiral to cesto, saj markirana pot ni šla skozi nobene predore, sem se vrnil v Predmejo in potem sledil pravim markacijam.
Tu se pojavijo tudi rumene markacije z nekim rdečim likom v sredini, ki označujejo pohodniško pot Gora. Tudi te markacije nas vodijo čez pogorje Gora kot naše Knafaljčeve markacije.
Iz asfaltne ceste za Col sem zavil na stezo pri spomeniku, ki je posvečana ženski iz teh krajev. Pravijo, da so morale ženske v celoti skrbeti za dom, kajti možovi so bili od doma, da bi zaslužili denar.
Planinska pot nas vodi po Gori od Predmeje proti Colu. Gremo čez nekaj vrhov, planin in tudi gozdnatih področij. Nekateri od teh vrhov so obeleženi s skrinjico z vpisno knjigo in štampiljko npr. Parkljevec 889 m.
Po tej poti, ki jo imenujejo Pot po Robu, je zanimivo tudi Otliško okno.
Malo naprej od Sinjega vrha pridemo do zanimivega pobožnega spomenika, ki se lepo vklaplja v planinsko pokrajino.
Skoraj celo pot iz Gore lahko opazujemo Ajdovščino v ptičji perspektivi.
Na koncu Gore pa pridejo na vrsto še vrh Kolk, vzletišče za jadralne padalce in pašnik za konje.
Iz Kolka sem se spustil proti Colu. Skoraj ves čas sem hodil po pobočju gozda, dokler nisem prišel na cesto, ki nas pripelje v vas. Ko sem prišel v Col je bila ura že okoli 8 zvečer. Že od daleč sem slišal zvoke zabavne in narodne zabavne glasbe v interpretaciji Tanje Žagar in Navihank. Že na poti proti Colu sem dobil informacijo od tekača, ki je bil namenjen v Ajdovščino, da je v Colu Veselica. Dogajanje na veselici sem si lahko ogledal v živo.Prespal sem pri prijaznih ljudeh v Colu, ki so mi omogočili spanje v njihovi garaži, za kar sem jim zelo hvaležen. Splet okoliščin mi je onemogočil dospetje do Pirnatove koče na Javorniku,kjer bi lahko prespal.
Naslednji dan sem nadaljeval pot proti Nanosu, bolj točno proti Vojkovi koči. Najprej sem dolgo časa hodil po asfaltni poti proti Javorniku. Po 2 urah sem zavil na gozdno stezo, ki se je kmalu spremenila v makedamsko cesto in sedaj sem se začel dokaj strmo vzpenjati proti Javorniku.
Tu sem bil v osrčju Trnovskega gozda obkrožen s številnimi vrhovi, ki so segali v nebo. V oči mi je padla tudi domačija s čednimi rožami pred hišo.
Končno sem prispel na sedlo pod Javornikom, kjer je bila domačija, vikend, pašnik za konje in nekoliko streljajov stran Pirnatova koča. Na veliki klopci pred domačijo je sedela starejša gospa, s katero sem se zapletel v krajši pogovor o življenju na tem osamljenem kraju. V zelo kratkem času sem zvedel marsikaj zanimivega od gospe, in sicer, da hodijo po dobrine na Črni vrh, da si je gospod zaželel vikend na tem kraju, da bi si podaljšal življenje, da gre tod mimo veliko planincev itd. 
Pot me je iz Sedla Javornik vodila prodi Podkraju. Pot me je vodila najprej po makedamski cesti in kasneje po gozdnih poteh proti Srednji gori.
Od tu pa se je potrebno spustiti proti Podkraju. Žal sem bil nepazljiv in sem spregledal oznake, ki so vodile po gozdu direktno v Podkraj. Sam sem šel po nemarkirani poti proti Hrušici. Domačini so mi povedali, da se moram sedaj usmeriti proti Podkraju, ki je od tu oddaljen kakšnih 2 km. Storil sem tako, kot so me svetovali, vendar ko sem prišel do Podkraja sem zavil na markirano pot, ki je vodila proti Bukovju. Ker so bile ob poti ves čas markacije, sem upal, da bom prišel do Abrama pod Nanosom. Vendar, ko sem prišel do smerne table Bukovje, mi je bilo jasno, da sem zgrešil cilj za kar nekaj kilometrov. Imel sem srečo, da mi je ustavil z avtomobilom Italijanski državljan in odpeljal do Podkraja. Žal so mi te napake onemogočile pot do Vojkove koče na Nanosu, kjer bi lahko prespal. Pri Abramu pa tudi ni bilo več prostih postelj. Kljub temu sem nadaljeval pot do Abrama.
Do Abrama je vodila dokaj lepa makedamska cesta, ki se je ves čas vzpenjala. Po 2 urah hoje sem prispel do 1 vikenda na tem območju nad Vipavo.
Od vikenda me je čakalo še kakšne 2 km poti in že v mraku sem dospel do kmečkega turizma Avram. Jasno mi je bilo, da bom tega dne prespal pod milim nebom, zato sem si izbral skladovnice bukovih drvu v bližini kmečkega turizma in hrastovo desko za podlago pri spanju. Še prej pa sem si naročil večerju v gostilni. Noč je bila vetrovna. Mokra obleka, s katero sem se pokril, me je grela pred mrazom. Edina svetla točka je bilo jasno nebo s številnimi zvezdami. Komaj sem čakal, kdaj se bo zdanilo, da sem lahko nadaljeval pohod proti Škocjanskim jamam.
Dočakal sem jutro, ko se je začelo daniti. Že v mraku sem se pripravljal za nadaljevanje pohoda. Usmeril sem se proti Nanosu, bolj točno proti Vojkovi koči. Najprej sem hodil po makedamski cesti, ki je po kakšni ure hoje zavila na pobočja Nanosa. Najprej sem hodil po ozki stezi, ki je bila zaraščena z visoko travo. Kasneje pa je postala širša in visoke trave čez pot je bilo vse manj.
Razveselila me je široka makedamska cesta, ki me je pripeljala skoraj do Vojkove koče. Tik pred kočo je bilo treba hoditi po ožji planinski poti. A je bil lep občutek, ko pohodnik stopi v urejen park pred Vojkovo kočo. Pečat kraju pa daje tudi lična koča in stolpi.
Iz Vojkove koče sem se odpravil po lažji poti proti Razdrtem. Lahko sem ugotovil, da sem na pravi gori. Pot se je strmo spuščala po ozki stezi, pokriti s številnimi večjimi ali manjšimi skalami. Kasneje je ta pot šla skozi gozd, ki je bil sestavljen iz listavcev nižje rasti. Vendar pot se je še kar zelo strmo spuščala proti Razdrtem.
Že kar nestrpno sem čakal, kdaj se bo končal ta strm spust iz Nanosa in da bom prišel v Razdrto. Razveselil sem se zadnjega spusta po travnikih proti Razdrtem.
V Razdrtem sem se ustavil v trgovini, kjer sem si kupil nekaj hrane in pijače, da sem si nabral novih moči za pot proti Škocjanskim jamam. 
Po slabi ure počitka sem bil že na poti proti Senožečem.
Upal sem, da bo pot dobro označena, ker sem slutil, da od Razdrtega do Senožec ni kakšnih vzpetin, ki bi bile zanimive za pohodnike in posledično bi bile prisotne tudi dobro označene poti. Že v Razdrtem sem lahko opazil markacije, ki so vodile proti Senožečem in dalje do Vremščice in Škocjanskih jam. A že zunaj vasi ni bilo videti kaj veliko markacij. Vendar sem zagledal kakšno, da me je usmerila dalje po poti. Potem sem nekaj časa hodil navkreber po gozdu brez markacij in tudi pot je bila neizrazita. Na srečo sem zagledal zopet markacije, ki so me vodile kakšne 2 km proti Senožečem. Potem pa me je iz dokaj široke poti usmerila markacija v breg, poraščen z gozdom. Tam pa zopet ni bilo videti nobenih markacij. Ta pot me je vodila v čudno smer in na koncu sem pristal na makedamski cesti, ki se je spuščala proti avtocesti Ljubljana - Koper. Po pogledu na zemljevid, sem ugotovil, da sem čisto v napačni smeri. Takrat pa sem se obrnil nazaj in sklenil, da grem nazaj v Razdrto, kjer bi zaključil pohod. Nekaj deset minut sem hodil po gozdni poti, ko sem zagledal mladega fanta, ki je delal v gozdu. Vprašal sem ga, kako bi prišel do Senožeč. Predlagal mi je lokalno cesto Razdrto - Senožeče, češ da ne pozna gozdne poti do Senožeč. S to informacijo sem se podal naprej po gozdni poti in nenadoma sem na svoji desni strani zagledal markacijo. Sledil sem tem markacijam, ki so bile korektno porisane po deblih, da sem uspel po kakšni ure huje priti do Senožeč. Razveselil sem se, da sem prišel do tega naselja, ko sem bil že v popolnoma izgubljenem položaju.
Svojo nervozo sem oblažil z nakupom 1,5 litra hruškovega soka,ki sem ga popil kar na licu mesta, pred trgovino v Senožečah. Vendar sem čutil, da bo od tu naprej pot boljše označena, ker videlo se je, da prihajam v kraje, kjer je pohodništvo doma. Na to so opozarjale že panoji, ki so informirali o kulturnih in naravnih znamenitostih teh krajev. Kajti iz Senožeč gremo lahko proti hribu Vremščica, ki je bila moj naslednji cilj na poti. Začel sem se vzpenjati nad Senožečami skozi bukov gozd. Pot je bila ves čas strma, dokler nisem prišel do travnikov, ki so pričarali prostranost kraškega sveta. Malo sem bil le razočaran, ker sem videl, da bo treba do Vremščice hoditi še kar eno uro, ker sem videl, da se vrh dviguje nad prostranimi travniki, kar precej daleč na moji levi strani.
Sledil je vzpon na Vremščico. Nekaj časa sem hodil po gozdu, proti vrhu Vremščice pa pobočje ni bilo poraščeno z drevjem, kar pomeni, da je zelo lep razgled iz Vremščice, kajti lahko vidimo Učko, Snežnik itd.
Iz Vremščice sem se odpravil proti Škocjanskim jamam oziroma bolj natančno proti Matajurju. Najprej sem hodil po Slemenu, po pravi stepi, dokler se pot ni pričela zelo naravnost in dokaj strmo spuščati proti Divači.
Ko sem prišel v dno, nisem pričakoval, da me čaka še tako dolga pot do Matajuna (Škocjanske jame), najmanj 12 km. Najprej sem hodil po makedamski cesti vsaj 5 km, dokler me niso markacije usmerile pod železniški predor, ki je bil tako nizek, da sem moral skozenj povsem sklonjen.
Potem sem hodil nekaj časa čez travnike v bližini letališča Divača in ko sem šel mimo letališče stavbe, sem prišel na makedamsko lokalno cesto za Škocjanske jame.
Potem je bilo potrebno hoditi vsaj še 4 km delno po asfaltni cesti, delno po ožji cesti že v sklopu Škocjanskih jam, vendar je bilo potrebno ves čas paziti, da nisem izgubil markacij. Že v mraku sem dospel v Matajun, kjer sem poklical 2 tamkajšnja ponudnika sob, vendar sta mi oba povedala, da imata vse zasedeno. Kljub temu, da sem pri enem izmed njuju rezerviral sobo, a sem bil verjetno premalo zanimiv iz vidika dobička. Priporočili so mi prenočišče Žnidaršič. Ko sem poklical lastnika, ni bil preveč navdušen, da bi mi nudil sobo, češ da ima samo apartmaje. Ko sem prišel do njega, mi je svetoval, da prespim v Ošteriji s prenočišči na Planinci, Dane pri Divači, ki so od Matajuna oddaljene kakšen kilometer in gre lahko pohodnik tja tudi peš, kljub temu, da gre malo iz trase Slovenske planinske poti.
V tej gostilni sem se lepo naspal v povsem novih sobah, najedel in napil. Drugi dan sem bil povsem pripravljen na novo etapo: Škocjanske jame - Petrinje. Najprej sem potreboval pol ure do Matajuna. Potem sem hodil po lokalni cesti mimo Nakla, Zavrhka vse do Podgrada pri Vremah. Ta vas je že v Brkinih. V srednjem veku je tu bival graščak, ki je imel svoje fevde vse do Sežane in po Brkinih. Srečal sem tudi domačina, ki mi je ponudil kozarček brinovega žganja, ki je značilen proizvod Brkinov. To brinovo žganje je bilo resnično kvalitetno.
Iz te vasi sem nadaljeval pot proti Arvižam, ki ležijo na vrhu hriba, nadmorske višine 817 m. Do tja me je pripeljala dobro markirana pot v 1 uri. Potrebno se je večino časa dokaj strmo vzpenjati v zavetju gozdov.
Sledil je dolg spust proti Markovščini, ki je izdodišče za Slavnik. Doberšen del tega spusta sem opravil po gozdni poti. Vendar je potrebno paziti na določenih mestih, da ne izgubimo markacij. Ne da bi bila pot slabo označena, ampak po kakšni uri hoje so na razpotju debla, ki zakrivajo nadaljne markacije.
Ko ni več možnosti hoditi po gozdnih poteh, nas markacije usmerijo na asfaltno pot proti Markovščini. Najprej gremo mimo brkinske vasi Mrše.
Od tu potrebujemo vsaj še slabo ure hoje do Markovščine, ki leži ob cesti Koper-Reka. Tam se lahko ustavimo v gostilni Bo, kjer nas postrežejo z dobro hrano. Ne pustijo nas pa tudi ne žejne.Če želimo priti do nje, na glavni cesti za Reko zavijemo levo v smeri hoje in po 100 m pridemo do gostilne.
Iz Markovščine nadaljujemo pot proti vrhu Slavnika. Kakšnih 20 minut hoje iz glavne ceste moramo paziti, da pravilno zavijemo proti Skadanščini, kajti razcep ni primerno označen. Če nadaljujemo pot naravnost, že ne gremo v pravi smeri. Če smo na markirani poti, pridemo po slabi uri hoje do Skadanščine, ki je zadnje naselje pred vrhom Slavnika.
Od tu naprej se pričnemo strmo vzpenjati proti Slavniku. Večji del poti hodimo skozi gozd. Le ko pridemo povsem blizu vrha, drevesa izginejo in okoli nas je samo še visoka trava in stolp na vrhu Slavnika.
Iz stolpa se spustimo proti Tumovi koči na Slavniku, ki pa je odprta konec tedna.
Iz Tumove koče me je pot vodila poševno po pogorju Slavnika do kraške vasice Prešnica. Pot poteka pretežno po gozdovih in se bolj strmo spusti proti dolini v bližini Prešnice. Preden pridemo v vas prečimo še železniško progo.
Vas Prešnica je zanimiva po značilnih kraških hišah in kraškem okolju, v katerega je postavljena. Klima je že značilno morska.
Tega dne me je čakala samo še 4 km pot do Petrinje. Pot je potekala po ravnini skozi gozdove, po travnikih in končno me je asfaltna pot pripeljala v naslednjo kraško vas. Od tu naprej imamo možnost se peljati v Koper ali Kozino z avtobusom, taksijem, da bi prenočevali, če nimamo namena spati pod milim nebom, seveda če je primerno vreme.
Iz Petrinj je potrebno nadaljevati hojo vzporedno s cesto za Koper in ne sme nas na razpotju takoj za Petrinjo potegniti v desno.
Če bomo na tem razpotju šli vzporedno s cesto za Koper, bomo kmalu prišli do markacij, ki nas bodo pripeljale po kakšnih 2 urah hoje do Socerba. Pot nas bo vodila skozi gozdove in tudi gol kraški svet vse do te kraške vasice z gradom.
Ko pridemo pod vas Socerb moramo biti pazljivi, da zavijemo levo v smeri naše hoje proti Kastelcu. Ne smemo iti desno proti Trstu. Na tem razpotju nas lahko zmoti smerna puščica na drevesu za Osp, ki kaže proti Trstu, v resnici pa kaže na skoraj neizrazito pot v gozd, ki bi nas pripeljala po strmih pobočjih v Osp.
Ko smo pravilno zavili proti Kastelcu, so po asfaltni poti spušamo proti tej vasi, ki leži blizu avoceste Ljubljana-Koper. Ko pridemo v vas zavijemo za 90 stopinj proti Ospu na makedamsko cesto.
Sedaj hodimo po poljih in travnikih, kjer nas vodijo markacije. Le ko pridemo v bližino borovega gozdička, ki je od nas oddaljen kakšnih 500 m, zmanjka primerne markacije, ki bi nas usmerila naprej. V vodiču piše, da naj tu hodimo v smeri JZ, da pridemo na vrh pobočja Ospa in do planinske poti, ki nas bo odpeljala v to vasico, nad katero se dvigujejo mogočne stene, ki jih uporabljajo za plezanje plezalci.
Ko smo uspešno prečili ta travnik in prišli na pravilno mesto v borovem gozdičku, bomo opazili markacije, ki nas odpeljelo na začetek markirane poti, ki nas bo po strmem pobočju pripeljala v Osp.
Po dokaj napornem spustu, ki traja okoli 45 minut, po ozki poti polnih manjših in večjih skal,na določenih mestih naletimo tudi na fliš, pridemo v Osp.
V Ospu se lahko odžejemo na turistični kmetiji Vovk, mimo katere teče Slovenska planinska pot proti Tinjanu. Tinjan je naslednji vrh, visok 374 metra, ki ga moramo osvojiti kot zadnjega pred Ankaranom. Gozdna pot se zopet strmo začne vzpenjati proti temu hribu, nekoliko popusti malo pred vrhom, kjer je tudi nekaj čistine.
Po kakšni uri hoje dosežemo vrh, za katerim stoji vasica z istim imenom.
Sedaj nas pot vodi proti Zgornjim Škofijam.Do tega naselja pridemo po asfaltni poti. Ves čas hoje imamo lep panoramski pogled na Koper in Jadransko morje.
Ko sem prehodil Zgornje Škofije sem dospel do Spodnjih Škofij in se lahko na lastne oči prepričal, da gre za resnično veliko vas na meji z Italijo. 
V Spondjih Škofijah je potrebno biti zopet pazljiv, da ne zgrešimo markacij. Le-te nas vodijo skozi Spodnje Škofije, do manjše trgovine z živili, do katere pridemo čez cesto s semaforji.
Pri tej trgovini zavijemo navzgor in hodimo po markacijah naprej do zadnjih hiš Spodnjih Škofij, kjer zavijemo čez vinograde proti Hrvatinom.
Približno po slabi uri hoje pridemo do Hrvatinov, ki so zopet velika vas. Imajo trgovino in gostilno.
Sedaj nas čaka še približno 3/4 urni spust do Ankarana. 
Naša pot se konča pri tabli, ki opozarja na Slovensko planinsko pot v neposredni bližini ceste Koper-Debeli rtič-Trst.
Pot po Slovenski planinski poti od Idrije do Ankarana je zelo zanimiva. Hodimo čez Trnovski gozd, ki nas očara s svojo gosto poraščenostjo in temno zeleno barvo. Številni hribi Trnovskega gozda se dvigujejo proti nebu podobno kot morski valovi, ko se morje vzvalovi. Očarajo nas tudi pogorja kot so Gora, Nanos, Vremščica in Slavnik, ki se vlečejo več kilometrov. Pod njimi pa lahko opazujemo v ptičji perspektivi večja in manjša naselja kot so Ajdovščina, Koper, Trst, Senožeče, Razdrto itd. Hodimo tudi čez krajše stepe, ki se hitro končajo z gozdovi. Temu območju pa dajo svoj pečat tudi ljudje in njihova naselja, ki se lepo vklapljajo v okolje. Ko pa se približamo morju, pa dobimo dodatno energijo, ki jo oddaja morje. Nekateri pohodniki po Slovenski planinski poti so mnenja, da ni zanimivo pešačiti po tem delu Slovenije, vendar tu je prav prijetno in nič manj zanimivo kot v visokogorju, vendar tu smo deležni drugačnih čarov. Pot je solidno označena, vendar za prav dobro oz. odlično oceno bi morali dodati določene markacije na dele, ki lahko povzročijo, da pohodnik izgubi pot.
