Pohodi po Slovenski planinski poti

Pohod po SPP: Idrija - Ankaran

2010-08-13T12:20:00.001-07:00

Svoj pohod iz Idrije do Ankarana po Slovenski planinski poti sem pričel v Idriji, kamor sem se okoli 10 ure pripeljal z avtobusom iz Ljubljane. Idrija je privlačno mesto za začetek pohodov preko številnih hribov. Leži pod strmimi gozdnimi pobočji in je lepo vkomponirana v njih. Mesto me zelo spominja na Tržič, morda je razlika je samo v višini hribov in Idrija je vsa na enem mestu, medtem ko je Tržič bolj raztegnjen. V Idriji lahko opazimo nekaj razkošnih stavb

Hodil sem zelo malo časa po ravnem delu Idrije, kajti zelo hitro sem se pričel strmo vzpenjati proti tamkajšnjem sankališču in nato proti Hleviški planini.

Proti Hleviški planini gre lepa gozdna pot, ki je dobro označena. Pot se precej strmo dviguje in kdaj prečimo tudi kakšno strmejšo grapo. Ko pridemo na širšo makedamsko cesto, hodimo nekaj časa po njen in potem po nekaj desetih minutah ogledamo kočo na Hleviški planini, ki je bila v času mojega prihoda dobro obiskana, kajti pred kočo je sedalo vsaj 10 planincev. Res pa je, da je bila avgustovska sobota.

Iz Hleviške planine je lep razgled na bližnje hribe Trnovskega gozda in daljne hribe. Na Garminu sem lahko ugotovil, da se vidijo hribi vse do Sežane.

Iz Hleviške planine sem se odpravil proti Vojskem in Golakom, pod katerimi leži tudi Iztokova koča, v kateri sem nameraval prespati tistega dne.

Najprej sem po pobočju gostega iglastega gozda prišel na vrh z imenom Blaškova planina. Tam sem lahko zagledal karizmatično pogorje, ki se je dvigovalo nad Trnovskim gozdom. Videlo pa se je že od daleč, da pogorje ni poseljeno. Na zemljevidu ni bilo opaziti poleg običajnih poti, nobenih markiranih poti do vrhov, kar pomeni, da ni zanimivo za pohodništvo. Šele po kašni uri ali dveh hoje sem prišel do prve višinske kmetije pod tem pogorjem, ki nima nekega enotnega imena. Na tistem mestu pot ni prav dobro označena, da ne veš ali bi se spustil proti kmetiji ali bi nadaljeval pot nad kmetijo. Moje dileme je rešil pohodnik, ki sem ga opazil nekaj deset metrov od mene, ki se mi je naglo približeval in mi je na ta način pokazal, da gre pot nad kmetijo. Na splošno pa je pot relativno dobro markirana vse do Razdrtega. To pomeni, če vsaj 500 m ne vidimo nobene markacije, smo zašli in najbolje, da se vrnemo do zadnje, ki smo jo videli.

Ko sem šel mimo te kmetije, sem se pričel približevati še ostalim hišam, ki so ležale ob cesti za Vojsko.

Po kakšni uri in pol sem prišel do table z napisom Vojsko, čeprav so hiše že prej imele hišne številke z napisom Vojsko.
Malo naprej so table opozarjale na Tekaško smučarski center Vojsko.

Ko sem prišel do lične cerkve na Vojskem, pa sem na moje veselje zavil proti Golakom. Samo takrat se še nisem zavedal, da imajo Golaki 3 vrhove in da je pod zadnjim najvišjim Golakom, še kakšne 45 minut oddaljena Iztokova koča. Table so navajale, da je do Golakov 4 ure, vendar do prvega v smeri moje hoje.

Nato me je pot vodila mimo redkih hiš, žag, manjše gozdičke in partizanskega spomenika.

Kmalu zatem sem prišel na cesto za Lokve.

Od tu naprej se je pričel vzpon proti Golakom. Najprej sem hodil po široki makedamski cesti in tudi po asfaltni cesti, ki se je večji del bolj ali manj strmo vzpenjala proti najvišjim vrhovom na SPP od Idrije do Ankarana. Na tem delu sem srečal kolesarja, ki je z veliko hitrostjo drvel proti dolini. Poleg kakšnega avtomobila je bil on edina živa duša na poti proti Iztokovi koči.

Po kakšni uri hoje v breg, me je smerna tabla usmerila na Golake. Na ozki gozdni poti sem lahko videl pogorišče od piknika. Takrat še nisem vedel, na kaj me bo spomnilo to pogorišče čez kakšno uro.

Pot se je pričela vzpenjati po strmem pobočju poraslem z drevesi. Pot je bila pokrita z manjšimi ali večjimi skalami. Pot je spominjala na poti iz kavbojskih filmov, kjer so bili glavni akterji kavbojci in indijanci. Na tej poti sem vsake toliko časa zapiskal na piščal, da ne bi imel kakšne bližnje srečanje z medvedov oziroma še hujše z medvedko, ki ima ob sebi mladiče.

Ko sem prišel na sedlo, od katerega se je potrebno še povzpeti do Malega Golaka 1480 m, pa se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. Na tem sedlu sem se oziral naokoli, kje bom zagledal markacije za nadaljevanje poti in v oči mi je padla markacija na moji levi strani, ki je pohodnika vodila najprej po ravnem, potem pa so naslednje markacije pohodnika usmerile navzdol. Predstavljal sem si, da mi bo ta pot udobno pripeljala do Iztokove koče. Računal sem, da bom čez kakšne 2 uri pri koči. Potem so se pa pričele dogajati čudne stvari. Najprej mi je garmin pričel kazati Vojsko. Nekako mi je tudi okolica bila dokaj znana, čeprav sem bil v teh krajih prvič. Ko pa sem po pol ure spusta prišel do širše makedamske ceste, sem se že razveselil, da me čaka udobje v koči. Vendar, ko sem zagledal pogorišče na stezi, so mi preleteli čudni občutki. Takoj mi ni bilo jasno, kaj pomeni pogorišče. Vendar, ko sem si nekoliko ogledal okolico, sem opazil znano makedamsko cesto, smerokaz Golaki. Sedaj mi je bilo jasno, v krogu sem se vrnil na mesto, kjer sem bil pred dobre pol ure. Torej sem izgubil najmanj eno uro hoje. Takrat mi ni bilo jasno, kako je bilo možno, da sem se vrnil nazaj na točko,kjer sem že bil. Zato sem še z večjo radovednostjo krenil nazaj po isti poti proti sedlu. Sedaj sem pa že poznal pot, da sem tudi lažje hodil. Ko sem prišel na sedlo mi je bilo jasno, zakaj sem hodil v krogu. Na sedlu so bile markacije, ki so vodile pohodnika proti vrhu Malega Golaka, in sicer na desni strani. Bile pa so tudi markacije na levi strani, ki so samo nekoliko odvedle pohodnika od poti, po kateri je prišel navzgor in ga zopet vrnile na isto pot. Markecisti bi tam morali označiti pot tako, da ne bi bilo možno iti v krogu. Izguba časa bi bila lahko usodna za pohodnika, ki bi bil na tem mestu v dokaj pozni uri. Kajti od tukaj do Iztokove koča je najmanj še za 2,5 ur hoje in to čez 3 Golake. Kar pomeni, da se hodi po strmem pobočju navzgor in ko si na prvem, se je potrebno spustiti in iti na 2. Golak in potem še na 3. Golak.

Iz sedla sem se najprej povzpel na Mali Golak (1480 m). Iz Malega Golaka sem šel na Srednji Golak (1480 m) in iz tega vrha proti Velikemu Golaku (1495 m). Na tej poti se je bilo potrebno spuščati in vzpenjati skozi gručovje, gozd oziroma čez manjše skalnate dele. Zadnji imenovani Veliki Golak je imel na vrhu tudi skrinjico z vpisno knjigo in žigom in simbolično obeležen vrh.

Ker je bila ura že čez 8 zvečer, se je počasi že začelo mračiti po gozdu, ki se je razprostiral pod goro. Čez nekaj časa je postalo tako temno, da sem moral prižgati čelno svetilko in sem s pomočjo njene svetlobe sledil markirani poti preko označb na drevesih ali skalah. Ves čas pa je bil v meni prisoten strah, kaj če izgubim pot. Na srečo se to ni zgodilo in čez nekaj časa sem pred sabo zagledal Iztokovo kočo. Kamen se mi je odvalil od srca. Nekoliko sem se prestrašil, ker je bila v koči tema, vendar ko sem prišel do nje, se je izza vrat pojavil skrbnik. Čakal me je v koči, ker sem mu najavil svoj prihod. Bil je že nekoliko skeptičen glede mojega prihoda, ker je bilo že kar nekaj časa temno. V koči sem se odžejal, najedel in čakala me je tudi topla postelja. Zelo hitro, ko sem legel, sem tudi zaspal. Prav nič čudnega glede na napor, ki sem ga opravil tega dne.

Naslednji dan sem se odpravil proti Colu. Vendar je bilo potrebno priti najprej na Čaven, kjer stoji koča Antona Bavčerja. Pot me je vodila skozi Trnovski gozd. Na poti do Čavna, sem se nekajkrat krajše vzpel in spustil. Po kakšni ure hoda, pa sem prišel do asfaltne ceste, ki me je navkreber odpeljala do koče, ki je na višini 1242 m.

Po tej poti sem dospel do koče Antona Bavčerja na Čavnu. Pred kočo in na poti proti koči iz smeri Ajdovščine, predvsem pa iz smeri Predmeja je v nedeljskem jutru prihajalo oziroma odhajalo kar nekaj ljudi, kar je govorilo, da gre za popularno planinsko točko. Planinec se lahko v koči odžeja, poteši lakoto in prenoči, če je koča odprta.

Iz Čavna sem se spustil na Predmejo. Na žalost me je široka asfaltna cesta "potegnila" navzdol proti Ajdovščini, namesto da bi odšel proti pogorju Gora kot mu rečejo domačini. Na ta način sem zopet prehodil nekaj dodatnih kilometrov. Ko sem ugotovil, da grem v napačno smer, saj tudi markacij ni bilo več in na zemljevidu sem lahko definiral to cesto, saj markirana pot ni šla skozi nobene predore, sem se vrnil v Predmejo in potem sledil pravim markacijam.
Tu se pojavijo tudi rumene markacije z nekim rdečim likom v sredini, ki označujejo pohodniško pot Gora. Tudi te markacije nas vodijo čez pogorje Gora kot naše Knafaljčeve markacije.

Iz asfaltne ceste za Col sem zavil na stezo pri spomeniku, ki je posvečana ženski iz teh krajev. Pravijo, da so morale ženske v celoti skrbeti za dom, kajti možovi so bili od doma, da bi zaslužili denar.

Planinska pot nas vodi po Gori od Predmeje proti Colu. Gremo čez nekaj vrhov, planin in tudi gozdnatih področij. Nekateri od teh vrhov so obeleženi s skrinjico z vpisno knjigo in štampiljko npr. Parkljevec 889 m.

Po tej poti, ki jo imenujejo Pot po Robu, je zanimivo tudi Otliško okno.
Malo naprej od Sinjega vrha pridemo do zanimivega pobožnega spomenika, ki se lepo vklaplja v planinsko pokrajino.
Skoraj celo pot iz Gore lahko opazujemo Ajdovščino v ptičji perspektivi.
Na koncu Gore pa pridejo na vrsto še vrh Kolk, vzletišče za jadralne padalce in pašnik za konje.Iz Kolka sem se spustil proti Colu. Skoraj ves čas sem hodil po pobočju gozda, dokler nisem prišel na cesto, ki nas pripelje v vas. Ko sem prišel v Col je bila ura že okoli 8 zvečer. Že od daleč sem slišal zvoke zabavne in narodne zabavne glasbe v interpretaciji Tanje Žagar in Navihank. Že na poti proti Colu sem dobil informacijo od tekača, ki je bil namenjen v Ajdovščino, da je v Colu Veselica. Dogajanje na veselici sem si lahko ogledal v živo.Prespal sem pri prijaznih ljudeh v Colu, ki so mi omogočili spanje v njihovi garaži, za kar sem jim zelo hvaležen. Splet okoliščin mi je onemogočil dospetje do Pirnatove koče na Javorniku,kjer bi lahko prespal.
Naslednji dan sem nadaljeval pot proti Nanosu, bolj točno proti Vojkovi koči. Najprej sem dolgo časa hodil po asfaltni poti proti Javorniku. Po 2 urah sem zavil na gozdno stezo, ki se je kmalu spremenila v makedamsko cesto in sedaj sem se začel dokaj strmo vzpenjati proti Javorniku.Tu sem bil v osrčju Trnovskega gozda obkrožen s številnimi vrhovi, ki so segali v nebo. V oči mi je padla tudi domačija s čednimi rožami pred hišo.Končno sem prispel na sedlo pod Javornikom, kjer je bila domačija, vikend, pašnik za konje in nekoliko streljajov stran Pirnatova koča. Na veliki klopci pred domačijo je sedela starejša gospa, s katero sem se zapletel v krajši pogovor o življenju na tem osamljenem kraju. V zelo kratkem času sem zvedel marsikaj zanimivega od gospe, in sicer, da hodijo po dobrine na Črni vrh, da si je gospod zaželel vikend na tem kraju, da bi si podaljšal življenje, da gre tod mimo veliko planincev itd. Pot me je iz Sedla Javornik vodila prodi Podkraju. Pot me je vodila najprej po makedamski cesti in kasneje po gozdnih poteh proti Srednji gori.Od tu pa se je potrebno spustiti proti Podkraju. Žal sem bil nepazljiv in sem spregledal oznake, ki so vodile po gozdu direktno v Podkraj. Sam sem šel po nemarkirani poti proti Hrušici. Domačini so mi povedali, da se moram sedaj usmeriti proti Podkraju, ki je od tu oddaljen kakšnih 2 km. Storil sem tako, kot so me svetovali, vendar ko sem prišel do Podkraja sem zavil na markirano pot, ki je vodila proti Bukovju. Ker so bile ob poti ves čas markacije, sem upal, da bom prišel do Abrama pod Nanosom. Vendar, ko sem prišel do smerne table Bukovje, mi je bilo jasno, da sem zgrešil cilj za kar nekaj kilometrov. Imel sem srečo, da mi je ustavil z avtomobilom Italijanski državljan in odpeljal do Podkraja. Žal so mi te napake onemogočile pot do Vojkove koče na Nanosu, kjer bi lahko prespal. Pri Abramu pa tudi ni bilo več prostih postelj. Kljub temu sem nadaljeval pot do Abrama.Do Abrama je vodila dokaj lepa makedamska cesta, ki se je ves čas vzpenjala. Po 2 urah hoje sem prispel do 1 vikenda na tem območju nad Vipavo.Od vikenda me je čakalo še kakšne 2 km poti in že v mraku sem dospel do kmečkega turizma Avram. Jasno mi je bilo, da bom tega dne prespal pod milim nebom, zato sem si izbral skladovnice bukovih drvu v bližini kmečkega turizma in hrastovo desko za podlago pri spanju. Še prej pa sem si naročil večerju v gostilni. Noč je bila vetrovna. Mokra obleka, s katero sem se pokril, me je grela pred mrazom. Edina svetla točka je bilo jasno nebo s številnimi zvezdami. Komaj sem čakal, kdaj se bo zdanilo, da sem lahko nadaljeval pohod proti Škocjanskim jamam.
Dočakal sem jutro, ko se je začelo daniti. Že v mraku sem se pripravljal za nadaljevanje pohoda. Usmeril sem se proti Nanosu, bolj točno proti Vojkovi koči. Najprej sem hodil po makedamski cesti, ki je po kakšni ure hoje zavila na pobočja Nanosa. Najprej sem hodil po ozki stezi, ki je bila zaraščena z visoko travo. Kasneje pa je postala širša in visoke trave čez pot je bilo vse manj.Razveselila me je široka makedamska cesta, ki me je pripeljala skoraj do Vojkove koče. Tik pred kočo je bilo treba hoditi po ožji planinski poti. A je bil lep občutek, ko pohodnik stopi v urejen park pred Vojkovo kočo. Pečat kraju pa daje tudi lična koča in stolpi.
Iz Vojkove koče sem se odpravil po lažji poti proti Razdrtem. Lahko sem ugotovil, da sem na pravi gori. Pot se je strmo spuščala po ozki stezi, pokriti s številnimi večjimi ali manjšimi skalami. Kasneje je ta pot šla skozi gozd, ki je bil sestavljen iz listavcev nižje rasti. Vendar pot se je še kar zelo strmo spuščala proti Razdrtem.Že kar nestrpno sem čakal, kdaj se bo končal ta strm spust iz Nanosa in da bom prišel v Razdrto. Razveselil sem se zadnjega spusta po travnikih proti Razdrtem.V Razdrtem sem se ustavil v trgovini, kjer sem si kupil nekaj hrane in pijače, da sem si nabral novih moči za pot proti Škocjanskim jamam.

Po slabi ure počitka sem bil že na poti proti Senožečem.Upal sem, da bo pot dobro označena, ker sem slutil, da od Razdrtega do Senožec ni kakšnih vzpetin, ki bi bile zanimive za pohodnike in posledično bi bile prisotne tudi dobro označene poti. Že v Razdrtem sem lahko opazil markacije, ki so vodile proti Senožečem in dalje do Vremščice in Škocjanskih jam. A že zunaj vasi ni bilo videti kaj veliko markacij. Vendar sem zagledal kakšno, da me je usmerila dalje po poti. Potem sem nekaj časa hodil navkreber po gozdu brez markacij in tudi pot je bila neizrazita. Na srečo sem zagledal zopet markacije, ki so me vodile kakšne 2 km proti Senožečem. Potem pa me je iz dokaj široke poti usmerila markacija v breg, poraščen z gozdom. Tam pa zopet ni bilo videti nobenih markacij. Ta pot me je vodila v čudno smer in na koncu sem pristal na makedamski cesti, ki se je spuščala proti avtocesti Ljubljana - Koper. Po pogledu na zemljevid, sem ugotovil, da sem čisto v napačni smeri. Takrat pa sem se obrnil nazaj in sklenil, da grem nazaj v Razdrto, kjer bi zaključil pohod. Nekaj deset minut sem hodil po gozdni poti, ko sem zagledal mladega fanta, ki je delal v gozdu. Vprašal sem ga, kako bi prišel do Senožeč. Predlagal mi je lokalno cesto Razdrto - Senožeče, češ da ne pozna gozdne poti do Senožeč. S to informacijo sem se podal naprej po gozdni poti in nenadoma sem na svoji desni strani zagledal markacijo. Sledil sem tem markacijam, ki so bile korektno porisane po deblih, da sem uspel po kakšni ure huje priti do Senožeč. Razveselil sem se, da sem prišel do tega naselja, ko sem bil že v popolnoma izgubljenem položaju.Svojo nervozo sem oblažil z nakupom 1,5 litra hruškovega soka,ki sem ga popil kar na licu mesta, pred trgovino v Senožečah. Vendar sem čutil, da bo od tu naprej pot boljše označena, ker videlo se je, da prihajam v kraje, kjer je pohodništvo doma. Na to so opozarjale že panoji, ki so informirali o kulturnih in naravnih znamenitostih teh krajev. Kajti iz Senožeč gremo lahko proti hribu Vremščica, ki je bila moj naslednji cilj na poti. Začel sem se vzpenjati nad Senožečami skozi bukov gozd. Pot je bila ves čas strma, dokler nisem prišel do travnikov, ki so pričarali prostranost kraškega sveta. Malo sem bil le razočaran, ker sem videl, da bo treba do Vremščice hoditi še kar eno uro, ker sem videl, da se vrh dviguje nad prostranimi travniki, kar precej daleč na moji levi strani.Sledil je vzpon na Vremščico. Nekaj časa sem hodil po gozdu, proti vrhu Vremščice pa pobočje ni bilo poraščeno z drevjem, kar pomeni, da je zelo lep razgled iz Vremščice, kajti lahko vidimo Učko, Snežnik itd.
Iz Vremščice sem se odpravil proti Škocjanskim jamam oziroma bolj natančno proti Matajurju. Najprej sem hodil po Slemenu, po pravi stepi, dokler se pot ni pričela zelo naravnost in dokaj strmo spuščati proti Divači.Ko sem prišel v dno, nisem pričakoval, da me čaka še tako dolga pot do Matajuna (Škocjanske jame), najmanj 12 km. Najprej sem hodil po makedamski cesti vsaj 5 km, dokler me niso markacije usmerile pod železniški predor, ki je bil tako nizek, da sem moral skozenj povsem sklonjen.Potem sem hodil nekaj časa čez travnike v bližini letališča Divača in ko sem šel mimo letališče stavbe, sem prišel na makedamsko lokalno cesto za Škocjanske jame.Potem je bilo potrebno hoditi vsaj še 4 km delno po asfaltni cesti, delno po ožji cesti že v sklopu Škocjanskih jam, vendar je bilo potrebno ves čas paziti, da nisem izgubil markacij. Že v mraku sem dospel v Matajun, kjer sem poklical 2 tamkajšnja ponudnika sob, vendar sta mi oba povedala, da imata vse zasedeno. Kljub temu, da sem pri enem izmed njuju rezerviral sobo, a sem bil verjetno premalo zanimiv iz vidika dobička. Priporočili so mi prenočišče Žnidaršič. Ko sem poklical lastnika, ni bil preveč navdušen, da bi mi nudil sobo, češ da ima samo apartmaje. Ko sem prišel do njega, mi je svetoval, da prespim v Ošteriji s prenočišči na Planinci, Dane pri Divači, ki so od Matajuna oddaljene kakšen kilometer in gre lahko pohodnik tja tudi peš, kljub temu, da gre malo iz trase Slovenske planinske poti.V tej gostilni sem se lepo naspal v povsem novih sobah, najedel in napil. Drugi dan sem bil povsem pripravljen na novo etapo: Škocjanske jame - Petrinje. Najprej sem potreboval pol ure do Matajuna. Potem sem hodil po lokalni cesti mimo Nakla, Zavrhka vse do Podgrada pri Vremah. Ta vas je že v Brkinih. V srednjem veku je tu bival graščak, ki je imel svoje fevde vse do Sežane in po Brkinih. Srečal sem tudi domačina, ki mi je ponudil kozarček brinovega žganja, ki je značilen proizvod Brkinov. To brinovo žganje je bilo resnično kvalitetno.Iz te vasi sem nadaljeval pot proti Arvižam, ki ležijo na vrhu hriba, nadmorske višine 817 m. Do tja me je pripeljala dobro markirana pot v 1 uri. Potrebno se je večino časa dokaj strmo vzpenjati v zavetju gozdov.Sledil je dolg spust proti Markovščini, ki je izdodišče za Slavnik. Doberšen del tega spusta sem opravil po gozdni poti. Vendar je potrebno paziti na določenih mestih, da ne izgubimo markacij. Ne da bi bila pot slabo označena, ampak po kakšni uri hoje so na razpotju debla, ki zakrivajo nadaljne markacije.Ko ni več možnosti hoditi po gozdnih poteh, nas markacije usmerijo na asfaltno pot proti Markovščini. Najprej gremo mimo brkinske vasi Mrše.Od tu potrebujemo vsaj še slabo ure hoje do Markovščine, ki leži ob cesti Koper-Reka. Tam se lahko ustavimo v gostilni Bo, kjer nas postrežejo z dobro hrano. Ne pustijo nas pa tudi ne žejne.Če želimo priti do nje, na glavni cesti za Reko zavijemo levo v smeri hoje in po 100 m pridemo do gostilne.Iz Markovščine nadaljujemo pot proti vrhu Slavnika. Kakšnih 20 minut hoje iz glavne ceste moramo paziti, da pravilno zavijemo proti Skadanščini, kajti razcep ni primerno označen. Če nadaljujemo pot naravnost, že ne gremo v pravi smeri. Če smo na markirani poti, pridemo po slabi uri hoje do Skadanščine, ki je zadnje naselje pred vrhom Slavnika.Od tu naprej se pričnemo strmo vzpenjati proti Slavniku. Večji del poti hodimo skozi gozd. Le ko pridemo povsem blizu vrha, drevesa izginejo in okoli nas je samo še visoka trava in stolp na vrhu Slavnika.Iz stolpa se spustimo proti Tumovi koči na Slavniku, ki pa je odprta konec tedna.Iz Tumove koče me je pot vodila poševno po pogorju Slavnika do kraške vasice Prešnica. Pot poteka pretežno po gozdovih in se bolj strmo spusti proti dolini v bližini Prešnice. Preden pridemo v vas prečimo še železniško progo.Vas Prešnica je zanimiva po značilnih kraških hišah in kraškem okolju, v katerega je postavljena. Klima je že značilno morska.Tega dne me je čakala samo še 4 km pot do Petrinje. Pot je potekala po ravnini skozi gozdove, po travnikih in končno me je asfaltna pot pripeljala v naslednjo kraško vas. Od tu naprej imamo možnost se peljati v Koper ali Kozino z avtobusom, taksijem, da bi prenočevali, če nimamo namena spati pod milim nebom, seveda če je primerno vreme.Iz Petrinj je potrebno nadaljevati hojo vzporedno s cesto za Koper in ne sme nas na razpotju takoj za Petrinjo potegniti v desno. Če bomo na tem razpotju šli vzporedno s cesto za Koper, bomo kmalu prišli do markacij, ki nas bodo pripeljale po kakšnih 2 urah hoje do Socerba. Pot nas bo vodila skozi gozdove in tudi gol kraški svet vse do te kraške vasice z gradom.Ko pridemo pod vas Socerb moramo biti pazljivi, da zavijemo levo v smeri naše hoje proti Kastelcu. Ne smemo iti desno proti Trstu. Na tem razpotju nas lahko zmoti smerna puščica na drevesu za Osp, ki kaže proti Trstu, v resnici pa kaže na skoraj neizrazito pot v gozd, ki bi nas pripeljala po strmih pobočjih v Osp.Ko smo pravilno zavili proti Kastelcu, so po asfaltni poti spušamo proti tej vasi, ki leži blizu avoceste Ljubljana-Koper. Ko pridemo v vas zavijemo za 90 stopinj proti Ospu na makedamsko cesto.Sedaj hodimo po poljih in travnikih, kjer nas vodijo markacije. Le ko pridemo v bližino borovega gozdička, ki je od nas oddaljen kakšnih 500 m, zmanjka primerne markacije, ki bi nas usmerila naprej. V vodiču piše, da naj tu hodimo v smeri JZ, da pridemo na vrh pobočja Ospa in do planinske poti, ki nas bo odpeljala v to vasico, nad katero se dvigujejo mogočne stene, ki jih uporabljajo za plezanje plezalci.Ko smo uspešno prečili ta travnik in prišli na pravilno mesto v borovem gozdičku, bomo opazili markacije, ki nas odpeljelo na začetek markirane poti, ki nas bo po strmem pobočju pripeljala v Osp.Po dokaj napornem spustu, ki traja okoli 45 minut, po ozki poti polnih manjših in večjih skal,na določenih mestih naletimo tudi na fliš, pridemo v Osp.V Ospu se lahko odžejemo na turistični kmetiji Vovk, mimo katere teče Slovenska planinska pot proti Tinjanu. Tinjan je naslednji vrh, visok 374 metra, ki ga moramo osvojiti kot zadnjega pred Ankaranom. Gozdna pot se zopet strmo začne vzpenjati proti temu hribu, nekoliko popusti malo pred vrhom, kjer je tudi nekaj čistine.Po kakšni uri hoje dosežemo vrh, za katerim stoji vasica z istim imenom.Sedaj nas pot vodi proti Zgornjim Škofijam.Do tega naselja pridemo po asfaltni poti. Ves čas hoje imamo lep panoramski pogled na Koper in Jadransko morje.Ko sem prehodil Zgornje Škofije sem dospel do Spodnjih Škofij in se lahko na lastne oči prepričal, da gre za resnično veliko vas na meji z Italijo. V Spondjih Škofijah je potrebno biti zopet pazljiv, da ne zgrešimo markacij. Le-te nas vodijo skozi Spodnje Škofije, do manjše trgovine z živili, do katere pridemo čez cesto s semaforji.Pri tej trgovini zavijemo navzgor in hodimo po markacijah naprej do zadnjih hiš Spodnjih Škofij, kjer zavijemo čez vinograde proti Hrvatinom.Približno po slabi uri hoje pridemo do Hrvatinov, ki so zopet velika vas. Imajo trgovino in gostilno.Sedaj nas čaka še približno 3/4 urni spust do Ankarana. Naša pot se konča pri tabli, ki opozarja na Slovensko planinsko pot v neposredni bližini ceste Koper-Debeli rtič-Trst.Pot po Slovenski planinski poti od Idrije do Ankarana je zelo zanimiva. Hodimo čez Trnovski gozd, ki nas očara s svojo gosto poraščenostjo in temno zeleno barvo. Številni hribi Trnovskega gozda se dvigujejo proti nebu podobno kot morski valovi, ko se morje vzvalovi. Očarajo nas tudi pogorja kot so Gora, Nanos, Vremščica in Slavnik, ki se vlečejo več kilometrov. Pod njimi pa lahko opazujemo v ptičji perspektivi večja in manjša naselja kot so Ajdovščina, Koper, Trst, Senožeče, Razdrto itd. Hodimo tudi čez krajše stepe, ki se hitro končajo z gozdovi. Temu območju pa dajo svoj pečat tudi ljudje in njihova naselja, ki se lepo vklapljajo v okolje. Ko pa se približamo morju, pa dobimo dodatno energijo, ki jo oddaja morje. Nekateri pohodniki po Slovenski planinski poti so mnenja, da ni zanimivo pešačiti po tem delu Slovenije, vendar tu je prav prijetno in nič manj zanimivo kot v visokogorju, vendar tu smo deležni drugačnih čarov. Pot je solidno označena, vendar za prav dobro oz. odlično oceno bi morali dodati določene markacije na dele, ki lahko povzročijo, da pohodnik izgubi pot.

Pohod po SPP: Tržič - Dovje

2010-06-29T06:14:00.000-07:00

Naredil se je nov sončni dan v mesecu juniju 2010. Tega dne so bile s strani vremenarjev napovedane nevihte, vendar ob 8 zjutraj so se po nebu "podili" nekateri temnejši oblaki, vendar niso pretili s kašnimi dežnimi kaplami. Dežja tistega dne nisem bil deležen, kar me je še posebej veselilo. S standardno težkim nahrbtnikom sem se odpravil na 3 dneven planinski izlet. Načrtoval sem, da ga bom končal v Dovjem.

Vedno sem užival v hoji po Tržiču, ker to mesto izžareva arhaično energijo in bližina obsežnih gozdov daje temu mestu dober zrak, kljub vse večjemu številu jeklene pločevine po cestah. Najprej sem šel čez most Tržiške Bistrice in se pri Zdravstvenem domu Tržič pričel rahlo vzpenjati po ozki neprometni cesti proti Bistrici pri Tržiču. Monotonost so zmotili samo redki mimoidoči.

Ob poti iz Tržiču proti Bistrici pri Tržiču so me spremljale knafeljčeve markacije, ki sporočajo pohodniku, da je na predvideni trasi. Ko se je cesta pričela strmeje vzpenjati, je bil to prvi znak, da se je pričelo pogorje Dobrče, ki spada še pod Kamniško-Savninjske Alpe glede na to, da se skoraj stika s Kriško goro.

Markacije so me vodile ves čas, vendar ko sem prišel na križišče, kjer je šla ena pot strmo navzdol proti Bistrici, druga pa navzgor, ni bilo videti nobene markacije, da bi vedel, ali zaviti v breg ali iti navzdol po bregu. Jasno mi je bilo, kam iti, šele, ko me je ogovoril domačin: "Kar v breg pojdite za Dobrčo". To sporočilo me je dokončno usmerilo na pravo pot. Na križišču s kozolcem, me je znak zopet usmeril na zamišljeno traso Slovenske planinske poti.

Ko sem dospel do kapelice in so bile zadnje hiše Bistrice že zamano, sem zagledal smerokaz Dobrča. Malo naprej sem srečal tudi nekaj sprehajalcev s psi.
Nekaj časa sem hodil po gozdni makedamski cesti rahlo navzgor, dokler nisem prispel na cesto Tržič-Begunje. Ta cesta me je pripeljala v vas Sv. Neža (Brezje pri Tržiču). Najprej sem šel mimo gostilne Pod Dobrčo. Iz pokritega prostora pred gostilno je prihajala govorica gostov in natakarice. Zanimiv je bil tudi pogled na tablo, kjer so navajali hrano, ki jo ponujajo. V tem trenutku ne bi znal našteti niti eno njihovo jed, vendar so ponujali kar pester izbor. Kogar bo pa zanimala njihova ponudba, naj poveča sliko in naj se na njej prebere, kaj je bilo moč jesti tistega dne.
Od gostilne sem še nekaj minut hodil po asfaltni cesti, kjer sta me dohitela v stilu gorskih kolesarjev dva starejša moška. Najprej je prišel gospod vitke in športne postave, ki je dokaj lahkotno poganjal pedala svojega kolesa. Nekoliko za njim pa je prišel še gospod nekoliko obilnejše postave, ki pa je pedala vrtil z malo večjo težavo. Malo potem, ko sta me prehitela, sem zavil navzgor na Dobrčo, kamor me je usmerjal smerokaz. Nekoliko mi je bilo tesno pri srcu, ko sem zapuščal položnejše poti in sedaj me je čakala dokaj velika strmina, vse do vrha Dobrče.

Na tabli je bilo zabeleženo, da bo potrebno hoditi do vrha Dobrče okoli 2:30 ure. Gozdna pot se je vila med drevesi po dokaj strmih pobočjih Dobrče. Monotost so preganjali zanimivi panoramski pogledi v dolino, kjer sem videl proti Kropi, Kranju in Bledu. Iz višine so se najlepše videle Brezje pri Tržiču.

Kar nekaj časa je bilo treba "gristi" v strmino, da sem prišel na jaso, ki je bila že zelo visoko v hribu. Na tem mestu pa drevesa niso več motile pogled pohodnika. Iz teh višin sem videl svoj rodni kraj, ki ga je bilo mogoče prepoznati po gozdu, ki ima obliko nepravilnega elipsastega prstana. Če boste natančno pogledali spodnjo sliko, boste opazili ta prstan. Sledi še vprašanje za vas: Katera vas je v bližini tega specifičnega gozda. Lahko ugibate med: a. Spodnje Duplje b. Žeje c. Strahinj.
Malo pred vrhom Dobrče sem ozrl leseni vikend, od koder je prihajala živahna govorica starejših moških, slišal se je tudi otroški fantovski glas. Iz vsebine govorice je bilo moč razbrati, da se šalijo med seboj. Na tem mestu sem imel možnost, da takoj zavijem proti vrhu Dobrče ali pa da grem najprej do Koče na Dobrči. Te možnosti sem razbral iz smernih puščic. Kasneje sem ugotovil, da bi bilo najboljše, če bi sledil poti proti vrhu Dobrče. Zmotno sem mislil, da gre pot iz vrha Dobrče naprej proti Begunjščici. Resnica pa je, da se je treba vrniti iz vrha Dobrče do Koče na Dobrči. Od tam se gre proti Begunjščici. Kakorkoli s počasnimi koraki nordijske hoje sem se usmeril proti Koči na Dobrči. Na desni strani sem zagledal 2 moška in 1 mlajšega fanta, še otroka, ki so se mi približevali. Očitno so nameravali iti proti Koči na Dobrči. Najprej so bili za mano, potem pa so me prehiteli. Ko so stopili pred mene, sem lahko ozrl čvrsto zgradbo obeh moških, fant pa se mi je vtisnil v spomin po pohodniških palicah, ki jih je uporabljal. Ko smo prišli ven iz gozda, se mi je odprl pogled na gozdno jaso z lovsko kočo in planšarijo, saj so se krave pasle po planini. Meni iz nejasnih razlogov, so se nenadoma moška in fant pred lovsko kočo obrnili nazaj, da smo se z njimi ponovno srečali. Na svoji desni strani sem videl planince, ki so hodili po hribu navzdol proti Koči na Dobrči. V nadaljevanju poti sem tudi sam odšel proti Koči na Dobrči, ki je malo naprej od lovske koče. Potrebno je bilo iti samo še malo navzdol in malo bolj strmo navzgor in zagledal sem pred seboj Kočo na Dobrči. Pred kočo so sedeli planinci in nekateri med njimi so jedli jedi iz koče.
Ko sem dobil določene informacije o koči, sem se odpravil proti vrhu Dobrče, misleč, da se ne bom več vrnil h koči, saj sem bil prepričan, da se pot iz vrha Dobrče nadaljuje proti Prevalu pod Begunjščico. Do vrha Dobrče se je potrebno vzpenjati okoli 30 minut, vendar planinska pot ni preveč strma, da bi preveč izčrpavala planinca. Lahko rečem, da gre za prav prijetno pot, ki je vse do vrha Dobrče (1634 m), poraščena s krepostnimi smrekami, morda pa tudi z jelkami in macesni. Veliko sem na tem mestu že govoril, kje se nadaljuje Slovenska planinska pot, ali iz vrha Dobrče ali iz Koče na Dobrči. Osebno sem odgovor iskal na vrhu Dobrče. Iskal sem znake na tem vrhu, ki bi me usmerili naprej, vendar sem hitro ugotovil, da poti proti Begunjščici ni. Opazil sem lahko smerokaz, ki je vabil na razgledno točko, katere ime sem pozabil. Začel sem pregledovati zemljevid Karavank, brati vodnik po SPP. Iz teh virov sem dobil informacijo, da se moram vrniti do Koče na Dobrči. Podzavestno me je to razžalostilo, ker moja želja je bila, čim prej priti na cilj. Takrat sem še razmišljal, da bom šel tega dne do Koče na izviru Završnice. Kot bom razkril v nadaljevanju, sem prenočeval na Roblekovem domu.

Ko sem prišel zopet na Kočo na Dobrči, sem se oskrbel z ustekleničeno vodo in sokom. V razgovoru z oskrbnikom koče, sem tudi izvedel, kakšna je pot do Prevala. Opisal jo je, da gre za običajno planinsko gozdno pot po prepadnih bregovih, le na nekaj mestih se strmo dvigne. Veselilo me je, da opis poti do Prevala ni bil preveč zahteven, zato sem se z radostjo odpravil na pot proti Prevalu. Pred kočo sem se usmeril kot je kazal smerokaz Prevala, Begunjščica. Vendar na začetku sem zopet napravil napako, ki mora biti na tem mestu kar pogosta, kljub temu, da je v vodniku zelo jasno napisano, da ne smemo iti po širši makedamski cesti navzdol v dolino. Že ko sem nekaj časa hodil po tej cesti navzdol, nič hudega sluteč in so pot popestrili lepi pogledi na Julijske alpe s Triglavom na čelu in gorska kolesarka v črnih oblačilih na serpentini, ki se je neumorno pogovarjala s sogovornikom po mobitelu. Ko sem si ji približeval, šel mimo nje in se oddaljeval od nje, sem ves čas slišal njeno govorico. Želel sem jo vprašati, kje se gre proti Pravali in Begunjščici, vendar to ni bilo mogoče, ker je bila zaposlena s telefonskim pogovorom. Malo pod to serpentino, me je prešinila misel, da grem v napačno smer. To idejo sem dobil, ker sem se spomnil besed iz vodiča po Slovenski planinski poti: Od koče ne hodite po cesti navzdol, ampak se kmalu za kočo na Podgorski planini usmerite desno proti Begunjščici. Obrnil sem se nazaj in zopet sem začel hoditi v breg. Šel sem tudi mimo kolesarke, ki še vedno ni bila na voljo, da bi dobil od nje informacije, kje iti na Begunjščico. Še vedno je bila zaposlena s telefonskim pogovorom. Ko sem prišel nazaj v bližino koče, na Podgorsko planino, sem že od daleč videl knafeljčevo markacijo in smerokaz, ki je kmalu za kočo usmerjal na desno proti Begunjščici. Odleglo mi je pri srcu, ker sem se zavedal, da sem zopet na pravi poti in da me bodo zopet usmerjala knafeljčeve markacije, ki pomenijo na neznani trasi garancijo, da pohodnik ne bo zašel iz prave poti. Pri tem mu pomagata tudi zemljevid in vodič. Od tu naprej sem hodil po gozdni planinski poti. Običajno je bila pot vrezana v strmino, ki se je zelo prepadno spuščala v dolino. Pozimi tu v dolino grmijo snežni plazovi in ta del me je spominjal na vice zaradi svoje narave. Ves čas je bilo treba paziti, da noga ne bi zdrsnila iz ozke planinske poti. Pot se je pretežno spuščala, le redko se je bolj strmo vzpela. To se je zgodilo na območju Čisovca, kjer se je pot postavila strmo navzgor in je bilo potrebno kar nekaj plezalnih spretnosti in moči, da sem prišel na vrh tega dela. Tu se je odprl lep pogled proti Storžiču in Kriški gori, kjer sem se trudil pred nekaj tedni na Slovenski planinski poti. Prijetno se je ozreti na pot, ki je že za teboj. Potem pa me je pot vodila mimo struge potoka, čez katerega je bilo podrto drevje. Pogled na to situacijo, mi je pognalo kri v žile in začel sem se spraševati, kako priti čez to oviro. Najprej sem si ogledoval, kako bom prečil drevje, nato pa sem pričel s korakom za korakom. Pri vsakem koraku me je bilo strah, da se ne bom ugreznil ali zdrsnil. Pomislil sem tudi na to, da bi začelo drevje drseti po strugi navzdol, ker vse skupaj je izgledalo nestabilno. Zgodilo se ni nič od tega in pri srcu mi je zelo odleglo, ko sem bil zopet na gozdni planinski poti. V nadaljevanju poti sem se vse bolj približeval Prevalu. Razveselil sem se makedamske ceste, ki sem jo zagledal pod seboj. Taka cesta pomeni, da smo v civiliziranem svetu, kjer se uporablja za dovoz na planino, gozdna dela ipd. Kmalu sem prišel na planino Preval, kjer sem malo pred Kočo Preval šel mimo živine, ki je bila na paši. Nato pa sem zagledal kočo Preval, ki stoji tik pod Begunjščico. Pred kočo je za mizami sedelo kar nekaj ljudi, ki so se do te koče pripeljali kar z avtomobili. Občutek sem imel, da so me nekateri izmed njih opazovali in so z radovednostjo čakali, ali bom stopil na planinsko pot Kalvarija, ki vodi na vrh pogorja Begunjščice in na njen najvišji vrh z imenom Velikih vrh 2060 m. Malo naprej od koče Preval sem se znašel pred množico smerokazov. Ena puščica je vodila tudi po poti imenovana Kalvarija na vrh Begunjščice. Glede na to, da sem bil na poti že okoli 6 ur, se nisem nič razveselil poti, ki nosi tako mučeniško ime. Pa tudi dejstvo, kako strmo se dviguje Begunjščica nad planino Preval, mi je potrjevala, da bo šlo za izredno strmo pot navzgor. Ko sem napravil nekaj sto metrov po strmini navzgor, sem lahko še enkrat pogledal, kje me je vodila pot iz Dobrče do Prevala. V to sliko se je lepo "vkomponirala" koča na planini Preval. Ta strmina me je povzročala kar nekaj težav glede hitrosti gibanja po njen. Strmina mi ni pustila dihati kot radi rečemo, zato sem na vsake toliko časa malo zastal, kdaj samo za trenutek. Kdaj sem pa tudi odložil nahrbtnik, iz njega vzel plastenko z vodo in jo nekaj popil, kajti tudi sonce je pripekalo skoraj tako kot v puščavi kljub popoldanski uri. A na moje začudenje, kljub mojemu počasnemu gibanju, sem bil vse višje, razgled po okoliških hribih se je vse bolj odpiral in v nekem trenutku sem zagledal blejsko jezero z otočkom in s cerkvijo. Pogled je bil resnično romantičen. Malo pred vrhom sem prišel na strmino, ki se je strmo dvigovala proti vrhu Begunjščice. Preplezati sem moral to strmino, ki so jo sestavljali ilovnati in skalnati deli.
Ko sem dospel na vrh grebena Begunjščica, je bilo potrebno hoditi še nekaj časa po grebenu in se vzpenjati, da sem prišel do Velikega vrha. Na tem delu so dogajanje popestrile ovce, ki so nenehno meketale, slastno jedle travo, se gibale po strmem pobočju v stilu gamsov. Tik pod Velikim vrhom mi je pozirala ena izmed ovac pred znakom Slovenske planinske poti. Sam pri sebi sem si rekel: Saj ni res, pa je. Dolgujem vam še sliko iz Velikega vrha (2060 m). Ker me je vedno zanimalo, kako se imenuje kakšen vrh, sem se zelo razveselil kamnite mize, na plošči katere so bili vklesani vrhovi glede na njihovo smer. To sliko sem naložil v polni velikosti, da si jo lahko natančno ogledamo. Pot iz Velikega vrha sem nadaljeval prot Roblekovemu domu. Nekaj 10 minut naprej me je navdušil smerokaz, ki me je obvestil, da je do doma samo še 15 minut. Ker sem bil že utrujen in naveličan hoje, sem začel pogledovati na uro, kdaj bo minilo 15 minut. Ko je preteklo 15 minut, sem se po nenehnem spuščanju znašel pred Roblekovim domom. Ko sem zamenjal oblačila pred kočo, sem vstopil v notranjost koče, kjer sem se vsedel za mizo poleg vesele druščine iz Čakovca. Nato sem lahko ves večer poslušal njihove pogovore o raznih temah. Roblekov dom ima dobro hrano, dovolj pestro ponudbo pijač, solidna prenočišča in prijaznega oskrbnika. Po njegovem nasvetu sem se odločil, da grem naslednji dan proti Stolu preko Planinskega doma na Zelenici. Ko sem pregledoval zemljevid, mi je bila ugodna tudi pot preko Smokuške planine in Koče pri izviru Završnice.

Naslednji dan sem že v zgodnjih jutranjih urah, ko se sonce počasi dviguje in je dan še povsem svež z rosno travo, odpravil nazaj na greben Begunjščice, kjer nas smerokaz usmeri proti Planinskemu doma na Zelenici. Takoj ko zapustimo greben, se začne pot strmo spuščati proti Zelenici. Planinska pot je vrezana v strma pobočja Begunjščice in je posuta z manjšimi skalami, ponekod so kratka skalnata področja in nekatera izmed njih so opremljena z jeklenicami. Značilnost te poti pa so tudi dokaj dolgi deli melišč.Tega dne sem srečal kar nekaj planincev, ki so se vzpenjali proti vrhu Begunjščice, morda jih je bilo več kot običajno, ker je bila nedelja in še lep sončni dan. Srečal sem mlajšo žensko z 2 otrokoma, ki so se ravno tako prebijali proti vrhu. Čutiti je bilo, da vlada kar malo strahu med njimi, posebno ko se je fantič malo spotaknil ob skale in ga je mamica opozorila, da naj bolj pozorno gleda pod noge. Ves čas hoje po tem pobočju sem imel informacijo, kako uspešno napredujem proti dnu poti, saj sem ves čas videl, kje se teren začasno izravna. V zadnjem delu poti, se ne vidi več planinskega doma, a ko se teren izravna, se pojavi pred pohodnikom Planinski dom na Zelenici. Pred kočo je sedelo kar nekaj planincev. Po govorici sem ugotovil, da so nekateri planinci nemško govoreči, prevladovali pa so planinci iz Slovenije. V domu sem se oskrbel z vodo, za mizo pa sem popil pravkar kupljeni sadni sok. Po kratkem počitku in okrepčilu sem nadaljeval pot proti Stolu. Na to pot me je usmeril smerokaz za domom. Pot se ni preveč strmo vzpenjala proti vrhovom Vrtača, Palec itd. Na tem delu sem srečal nekaj planincev, ki so šli proti prej omenjenih vrhovom ali so se že spuščali po bregu navzdol. Prišel sem do razcepa, kjer me je smerokaz usmeril proti Stolu. Imel sem občutek, da noben drug planinec ni v tistem trenutku zavil po tej poti. Sedaj sem imel priložnost hoditi po poti, ki mi osebno najbolj ugaja: pot je šla rahlo navzgor med gručavjem, deležen sem bil lepih pogledov na bližnje vrhove in dolino, pred sabo sem jasno videl moj naslednji cilj Stol, po zraku je letalo jadralno letalo in obkrožen nisem bil s strmimi prepadi. Potem pa se je teren nenadoma spremenil za kratek čas. Rahlo vzpenjajoča pot, se je strmo prevesila navzdol. Že pogled navzdol mi je sporočal, da bo na tem delu poti potrebno iskati primerno podlago za noge in skrbno izbirati smer, da bo sploh omogočeno gibanje po tej strmini. Na tem delu sem porabil kar nekaj časa, ker sem se gibal skrajno previdno in sem se le s težavo približeval dnu tega vzpona, ki bi bil morda lahko opremljen s klini in jeklenicami.
Ko sem premagal ta naporni spust, sem prišel do strmin, ki so pripadale Stolu. Visoko nad menoj sem opazil vrezano pot v pogorje, po katerem so hodili planinci proti Stolu ali obratni smeri. Kasneje sem ugotovil, da tod vodi pot iz Celovške koče, od koder so v večini primerov prihajali avstrijski državljani.

Od tu naprej je šla cikcakasta pot sorazmerno elegantno proti vrhu Stola. Kdaj je bilo treba iti čez melišče, kdaj so bili bolj strmi deli, vendar vse se je dalo elegantno prehoditi. Ko se je teren pod vrhom zravnal, je bilo potrebno še enkrat iti v krajšo strmino, ki pa je v glavnem bila ilovnata, poraščena s travo in "posejana" z manjšimi skalami. Naposled sem dospel na vrh Stola 2236 m, ki je bila tudi moja najvišja točka pohoda iz Tržiča do Dovjega. Na vrhu je že počivalo nekaj planincev, ki so obedovali, se slikali, počivali ipd. Druščina je bila sestavljane predvsem iz Slovencev in Avstrijcev. Iz vrha Stola sem nadaljeval pot proti Koči na Golici, kjer sem nameraval prespati tistega dne. Ko sem se spustil iz vrha Stola v bližino Prešernove koče, me je smerokaz usmeril desno v smeri moje hoje proti prej omenjeni koči. Najprej sem hodil na območju Belščice. Pot je ves čas nudila pogled proti Bledu, Julijskim alpam in Jesenicam. Drugače pa je bila sorazmerno nezahtevna in se je ves čas rahlo spuščala. Paziti je bilo treba, da noga ni zdrsnila iz ozke planinske poti. Bil sem na območju Belščice, ki je poraščena s travo in planinskimi rožami.Šel sem tudi pod goro Vajnež, ki spada pod planoto Belščica.Pot je bila vse do mesta, kjer sem se začel spuščati na preval Sečo več ali manj podobna: rahlo se je spuščala bodisi po planinskih travnikih ali med gručavjem. Tu pa se je pričela precej strmo spuščati proti prevalu Seča. Tik pred prevalom pa je bilo potrebno prečiti dokaj dolgo melišče.Ko sem dospel na preval Seča, sem dospel do planšarije, ki so jo obkrožale številne krave, ki so se pasle na pašniku.Iz pašnikov sem zavil v gozd, kjer me je vodila planinska pot proti sedlu Kočna. Na tem sedlu sem lahko opazoval strme pečine na avstrijski strani meje.Potem ko sem šel mimo krav, med katerimi so bili tudi biki, ki so jezno premikali sprednjo nogo, sem zopet prišel za kratek čas v gozd, vendar sem kmalu prišel na Sedlo Suha.Malo časa sem hodil po širši makedamski cesti, ko me je smerokaz usmeril proti Koči na Golici.Po gozdni poti sem v 30 minutah prispel v Kočo pod Golico. Tu sem večerjal, za kratek čas posedel v koči in prespal v sobi te koče iz nedelje na ponedeljek.Naslednji dan sem se odpravil na vrh Golice. Iz koče sorazmerno hitro po cikcakasti poti pridemo na vrh grebena.Potem pa prečimo goro in zagledamo vrh Golice, ki je obeležen z različnimi obeležji.Od tu naprej proti sedlu Rožca pa so se začela pojavljati težave povezane z iskanjem poti, ki je bila bolj slabo označena in dostikrat tudi zakrita s travo. Čez njo pa so ležala tudi drevesa. To velja predvsem za spust iz Golice proti Kleku in prevalu Rožca. Na vrhu Golice sem kar nekaj časa iskal pot, ki naj bi zavila po gori navzdol. Ker jo nisem našel, sem začel na pamet hoditi navzdol po pobočju gore. Na srečo sem malo nižje našel ozko stezico, ki se je vila po travnatem pobočju.Ta pot me je vodila proti Jeklovem sedlu. Do gozdne meje je bila pot dokaj dobro vidna.Potem pa sem prišel na dokaj strm teren, ki se je na desni strani končal s previsnimi stenami in bregovi, ki so že bili na avstrijski strani. Na tem delu je bila tudi trava sorazmerno visoka. Na vsake toliko časa pa so čez pot ležala podrta drevesa. To je pomenilo, da sem šel stran od zamišljene poti, in sicer po veliki strmini. Potem pa je bilo treba v nadaljevanju zopet najti pot, kar ni bilo vedno lahko. Tišino so motile samo ovce, ki so se pasle v bližini in niso imele nobenih težav z gibanjem po tem terenu.Z veliko težavo sem prišel na Jekljevo sedlo. Od tam naprej pa ni bilo več težav s potjo vse do Mojstrane.Proti Kleku in Rožci me je usmeril smerokaz, ko sem vstopil v gozd.Na poti do Kleka in naprej do Rožce je potrebno slediti oznakam, da ne zaidemo s poti. Posebej je treba dobro pogledati znak, ki se nahaja nekoliko globje v gozdu in ima že povsem zbledelo puščico, ki kaže, da moramo na tem mestu nadaljavati pot naravnost in nikakor ne smemo zaviti levo, če želimo priti na Klek.Kdor pa ne želi iti čez vrh Golice in po slabi grebenski poti proti Jekljevemu sedlu, pa lahko do njega pride, če preči Golico nižje po pobočju z izhodiščem pri Koči na Golici, kar je razvidno iz spodnje slike.Značilno za pot na relaciji Stol, Belščica, Golica, Klek, Rožca in vse do Planine Dovška Rožca je, da so tam markacije, ki imajo knafeljčevemu rdeče belemu znaku na zunanji strani dodan še zelen krog.Ko pa sem prišel na goli del pobočja Kleka, pa mi je zopet izginila pot in markacije izpred oči. Instiktivno sem sedaj hodil po brezpotju, bolj točno povedano po dokaj strmih travnatih pobočjih Kleka. Vendar po naključju sem zagledal vhojeno pot na levi strani pobočja.Ta pot me je pripeljala na vrh Kleka, kjer sem jasno videl, kako bo šla moja pot v nadaljevanju proti Rožci, Hruškovemu vrhu in nato na planino Dovška rožca.Kot rečeno, sem najprej prišel na Hruški vrh. Tu v bližini naj bi bil v Karavanke izvrtan predor, ki povezuje Slovenijo in Avstrijo.Nekoliko naprej pa sem že zagledal Dovško babo in Planino Dovško Rožco, kamor sem bil namenjen.Kakšne 45 minut sem rabil, da sem prišel iz Hruškovega vrha do planine Dovška Rožca. Pot se ni preveč strmo spuščala do koče, tudi ni bila preveč skalnata. Edina slaba stran je bila, da je bilo treba hoditi nad prepadnimi pobočji na levi strani.Pred hišo na planini sem srečal pastirja iz te planine, ki me je povedal, kje nadaljevati pot proti Dovjem, kateri vrhovi julijskih alp se vidijo iz te planine, o turnem smučanju v zimskem času na tem delu Karavank, o kvaliteti vode na planini ipd. Po krajšem pogovoru z njim sem nadaljeval pot proti Dovjem. Najprej sem se spustil naravnost iz koče po dokaj strmi poti v gozd.Nato sem kar nekaj časa hodil po strmi planinski gozdni poti navzdol, dokler nisem prišel do makedamske ceste. Tam je bilo potrebno iti malo navzdol po njej, potem pa nas markacija zopet usmeri na gozdno pot.Nato obkrožimo goro Bela peč.In pridemo še do zadnje večje nevarnosti, da izgubimo markirano pot. Smo pred zapuščino planino, kjer nas markacija na debelem deblu listavca usmeri navzdol, vendar naprej ni videti nobene markacije. Rešitev je, da stopimo po slabem kolovozu nekaj deset metrov najprej v desno, nato pa se začne spuščati proti podrti planšariji, ki ima na ostankih lesa knafeljčevo markacijo.Od tu naprej sledimo gozdni poti in markacijam, ki se dokaj strmo spušča proti Dovjem. Strmina popusti pri vikendih v bližini Dovjega, kjer tudi stopimo na makedamsko pot za nekaj časa.Vendar kmalu za vikendi zopet zavijemo na gozdno pot, ki nas pripelje do elektrarne v Dovjem.Od tod naprej gremo najprej po široki makedamski cesti do razcepa, kjer gre ena pot proti Kepi, druga pa proti DovjemuŠe malo časa nas loči, pa smo v eni večjih vasi v Sloveniji, imenovani Dovje. V vasi so prenočišča, trgovina, gostilna, avtobusna postaja na cesti Kranjska Gora-Jesenice itd.Pod od Tržiča do Dovjega me je peljala kar čez nekaj gora, katere sedaj še nisem obiskal, za nekatere med njimi pa tudi slišal nisem. Na nekaterih delih je pot zahtevna zaradi strmine, podrtih dreves in neizrazitosti poti. Vesel sem bil, da me med potjo ni ujela kakšna nevihta. V takem vremenu se poveča nevarnost strel in zdrsov.

Pohod po SPP: Jezersko (Kanonir) - Tržič

2010-06-07T08:52:00.000-07:00

Z avtobusom sem se iz Kranja pripeljal do gostilne Kanonir, ki je tik pod zadnjim vzponom za Jezersko. Gostilna je bila ravno takrat osvetljena s popoldanskim soncem. Dogajanje so nekoliko popestrili motoristi, ki so bili gostje gostilne. Njihovo prisotnost so oznanjali motorji, parkirani pred gostilno. Pred gostilno so se pojavili tudi motoristi sami, s svojimi črnimi usnjenimi oblekami in živo rdečimi dodatki.

Ko sem obul planinske čevlje, sem se naprtal dokaj težak nahrbtnik na rame in krenil po asfaltni cesti proti Koči na Kališču. Na to pot me je usmerila planinska tabla, ki je tudi informirala, da gremo lahko tukaj tudi proti Storžiču. Najprej sem šel mimo pašnika, kjer se je paslo nekaj konj.

Nekaj časa sem hodil po asfaltni poti, kjer sem na vsake toliko časa videl knafeljčeve markacije, morda je bila nad kakšno tudi številka 1, ki označuje Slovensko planinsko pot. Čez nekaj 10 minut sem prišel do slikovitega kraja, kjer se je cesta razcepila. Ena je vodila k hišami, druga leva pa je bila označena kot pot proti Storžiču.

Naslednja zanimivost je bil slap. Njegova značilnost je bila dokaj velika širina samega slapu in voda, ki je "drvela" po skalah navzdol. Tisti čas je bil tudi prav lepo obsijan s soncem.

Na tem začetnem delu se ves čas hodi ob žuborečem potoku Reka. Šumenje potoka je zelo glasno in pohodnik je deležen brezplačnega moziciranja narave.

Ko gremo še malo naprej, pa prvič zagledamo tudi Storžič, v obliki kot ga opisuje beseda.

Na tem delu je bila že kar nekaj časa makedamska cesta, ki je bila narejena za potrebe gozdnih delavcev. Ko pa pridemo do vznožja strmin, ki tvorijo tamkajšno pogorje Savinjskih in Kamniških alp, pa nam ostane samo še ozka gozdna pot, ki je ves čas skrbno označena s knafeljčevimi markacijami, ki nas bodo pripeljale na Bašeljski preval. Ko sem že nekaj časa hodil po tej strmi planinski poti, se je strmina nekoliko poravnala in med smrekami sem zagledal streho, ki pa je bila v tistem trenutku še kar oddaljena. Najprej sem imel občutke, da me markacije ne bodo vodile mimo te hiške, vendar sem šel prav "čez dvorišče" tega objekta, ki je bil lovska koča.

V nadaljevanju poti je bilo vedno manj dreves, strmina je postajala skalnata in vse več je bilo tudi nizkega grmičevja. Odprl se mi je tudi pogled na ostale Kamniško in Savinjske alpe.

Prišel sem tudi do skal, kjer sem si zaželel, da bi lahko svoje palice za nordijsko hojo zložil in dal v nahrbtnik. Vendar sem zmogel preplezati to krajše skalovje tudi s palicami v roki.

Ko sem prišel na Bašeljski preval sem zagledal na svoji desni strani pot, ki se je strmo dvigala proti Storžiču. Deležen sem bil tudi čudovitega pogleda na Kranj in njegovo okolico, ki se je vse bolj izgubljala v svojem dnevnem izdanju, kajti ura je bila že blizu sedme zvečer.

Že prej sem imel v načrtu, da bom tega dne prespal v Koči na Kališču. Iz Bašeljskega prevala do koče sem hodil 15 minut po blagem spustu.

Naslednjega dne sem se že okoli šeste ure zjutraj odpravil proti Storžiču. Veselilo me je, da tega dne ni bil zavit v meglo. Nasprotno prav lepo je bil osvetljen z jutranjim soncem, veter ni pihal in tudi hladno ni bilo. Bilo je idealno junijsko vreme.

Vzpon na Storžič je opisan kot zahtevna pot. Pot se strmo dviga proti vrhu, ki je na nadmorski višini 2132 m. Na nekaterih mestih je potrebno preplezati skalnata področja, ki so ponekod obdano s strmimi prepadi. Jeklenic ni na tem vzponu, zasledim sem pa nekaj oprijemkov. Sam sem za vzpon potreboval okoli dve uri. Na tablah pa je predvideno 1.30 ure iz Koče na Kališču.

Pot so me popestrili redki planinci, ki so se vzpenjali na Storžič. Izgledalo je, da so domačini, ki po teh strminah iščejo rekreacijo, sprehajajo svoje pse in uživajo v planinskem okolju.

Občudoval sem pa tudi redke cvetljice, ki so na tej gori, kjer vladajo velikokrat zelo neugodne razmere za življenje, našle svoj življenjski prostor.

Vrh sem dosegal kar malo prej kot sem pričakoval, kajti po tej smeri sem šel prvič na Storžič. Ko sem zagledal križ, sem se zavedal, da sem dosegel svoj 1. pomembnejši vrh na Slovenski planinski poti.

Od tu se je že približno videla nadaljna smer Slovenske planinske poti. Pot vodi od tu naprej najprej proti Domu pod Storžičem, nato na Tolsti vrh in Tržiču. Iz Tržiča pa na Dobrčo, Begunjščico in Stol itd.

Malo mi je bilo tesno, ker se je bilo sedaj potrebno spustiti po severni steni Storžiča proti Domu pod Storžičem. Zavedal sem se, da ta spust ne bo prav lahek glede na strmine, ki sem jih lahko opazoval. Na začetku sem še malo iskal oznako, kje bi bilo moč iti proti domu. Najprej sem ozrl napis Škarjev rob. V glavo mi je šinila misel, ali ni to kakšna plezalna smer, vendar se mi je sve bolj dozdelavo, da je to označena planinska pot, kar mi je potrdil tudi ogled zemljevida. Začetek te poti se mi je zdel preveč "divji", zato sem se rajši odpravil po poti, ki je bila označena kot pot proti Domu pod Storžičem. Pa tudi planiral sem, da bom šel skozi Žrelo.

Kmalu sem ugotovil, da hodim po velikih prepadnih strminah, kjer se je bilo potrebno spuščati po skalah, v katere so bile velikokrat pritrjene jeklenice, da je bila pot lažje prehodna in bolj varna. Velikokrat sem se obrnil s trebuhom proti skalam, da sem se lažje spuščal. Nato pa me je čakalo presenečenje v obliki snega. Tam kjer so bile jeklenice, sem se spuščal še dokaj varno.

Nato pa sem prišel na območje, kjer je na veliki strmini še ležalo veliko snega in ni mi bilo jasno, kako priti čez to področje. Na srečo sem videl v snegu zelo plitve stopinje. Moja ideja je bila, da se spustim po tem snegu in sledim stopinjam, ki so se komaj videle. Na začetku sem premišljeval, da bi se vrnil na vrh Storžiča, pa se mi je ta misel kar opirala zaradi večih razlogov. Ko sem naredil svoj prvi korak po tem nevarnem snežnem pobočju, ni bilo več poti nazaj. Na srečo nisem bil deležen zdrsa, ki bi pomenil padec po pobočju in sem srečno prispel zopet na tla brez snega. A še vedno sem bil zelo visoko v Storžiču in Dom pod Storžičem je bil zelo globoko pod menoj.

Od tu naprej je bila pot vsaj brez snega, a še vedno strma, posejana s skalami. Na nekaterih delih je bilo potrebno tudi malo plezanja, s palicami v rokah.

Ves čas pa sem lahko pod sabo opazoval Dom pod Storžičem, kateremu sem bil z vsakim korakom bližje. Prednost velikih strmin je, da se zelo hiro priližuješ cilju.

Ker sem se že malo naveličal skal, prepadov, snega, golih pobočij, sem bil prav srečen, ko sem prišel do prvega nizkega grmičevja in malo kasneje do prvih macesnov.

Ko sem med drevesi zagledal že čisto blizu Dom pod Storžičem, sem vedel, da se približujem mojemu naslednjemu cilju.

Vendar, ko sem se približal počitniški hišici in zagledal smerno tablo, ki me je usmerjala v strmino, sem se po krajšem premisleku odločil, da ne gremo do doma, ampak sem takoj krenil proti Polani kot rečejo domačini in tudi tako pišejo po tablah in drevesih.

Zopet sem hodil po strmini, vendar je bila tokrat pot kar dokaj čista raznih skal, listja. Poleg tega sem videl tudi markacijo za Slovensko planinsko pot, kateri je poleg knafeljčeve markacije še dodana številka 1.

Po slabi uri hoje od počitniške hišice sem prišel ven iz gozda in hitro sem opazil tudi kočo na Polani. Pred kočo je sedelo nekaj ljudi in kmalu sem ugotovil, kdo je natakar v tej Planšariji. Naročil sem mu 2 litra vode, ki me je v nadaljevanju reševala dehidracije vse do Tržiča. Pastir pa mi je povedal, da je v tej planšarji tudi možno prespati, kar je dobrodošla informacija za bodoče planince, ki iščejo tovrstno storitev.

Prav kmalu sem se podal naprej proti vrhu Tolstega vrha. Pot se dokaj strmo vzpenja na to goro, vendar je pot prijetna in hojo le redko ovirajo manjše skale in listje listnatega drevja. Višja v gozdu, dokaj blizu vrha, se odpre tudi gozd in vidimo panoramo Kranja in njegove okolice. V zraku pa lahko občasno vidimo padalce, saj je Kriška gora priljubljeno vzletišče le-teh.

Enega od teh letalcev sem ujel tudi v svoj teleobjektiv foto-aparata.

Z zadovoljstvom sem ozrl vrh Tolstega vrha, ki je nekoliko nenavadno ograjen z leseno ograjo. Sklepam sem, da ta ograja preprečuje vstop kakšnih živali, ki bi lahko motile intimnost planincev. Morda, pa je namenjena čemu drugemu.

Očitno sem prišel na vrh ravno v času, ko je bilo tam zbralo največ ljudi. Srečal sem celo gospoda iz Divače, ki je prišel nenačrtovano na Tolsti vrh, ker je doma pozabil planinske čevlje. Če se ne motim, je želel iti na Stol. Z njim sva tudi razglablala, kateri vrh je daleč v daljavi na avstrijski strani. Sam sem bil mnenja, da je to vrh Große Speikogel, po katerem teče tudi avstrijska evropska pešpot E6 . Zakaj sem tako sklepal. Ker sem iz Große Speikogla videl tudi Storžič in verjeto velja tudi obratno.

Po krajšem počitku na vrhu Tolstega vrha, kjer je bilo prijetno toplo in brez vetra, sem se podal naprej po poti proti koči na Kriški gori. Pot je bila prijetna, saj je šla predvsem navzdol. Na določenih mestih pa se je tudi malo vzpela, vendar takih delov je bilo bolj malo.

Med hojo sem srečal kar nekaj ljudi, ki so šli proti Tolstemu vrhu oz. v isti smeri kot jaz, a so bili hitrejši kot jaz.

Šel sem tudi mimo pašnika, kjer so se pasle ovce. Posebno milo so izgledale še povsem mlade ovčice.

Kmalu sem prišel do koče na Kriški gori. Kot običajno za lepo vreme je za mizami sedalo, kar veliko planincev, ki so počivali, si gasili žejo in morda tudi, kaj jedli. Nimam točnih informacij, ker sem šel s strumnim korakom mimo koče. Nisem imel potrebe, da si kupim pijačo niti hrano, ker sem jo imel še dovolj v nahrbtniku.

Malo naprej od koče sem opazoval pripravo jadralnega padalca na vzlet. Dočakal sem tudi njegov vzlet, ki pa je bil na začetku kar malo tvegan, saj ga je potegnilo nekajkrat k tlom, ko se je želel dvigniti. Na srečo je imel poleg sebe energično ženo in hčerko, ki sta mu v kritičnih trenutkih močno kriknile "gas", kar ga je tudi vzdignilo v zrak, potem pa je krožil po zraku okoli koče v stilu planinskega orla ali nižinskega sokola.

Iz tega mesta sem lahko tudi videl Tolsti vrh in Storžič iz dokaj zanimive perspektive.

Sedaj me je čakal še dvourni spust prot Tržiču. Pot je prijetno zavila v gozd in se je na začetku ne preveč strmo spuščala v dolino. Spraševal sem se, ali bom vedel, kje zaviti proti Tržiču, a kmalu so moje dileme rešili lični smerokazi, ki so me usmerili v pravo smer.

Budno sem spremljal mojo višino in razdaljo do doline. Glede na to, da sem se ves čas premikal, sem bil vse bližje dolini. Že skoraj po dveh urah hoje iz koče na Kriški gori pa me je smerokaz usmeril na čistino, kjer sem videl Tržič iz ptičje perspektive.

Svoj triumf pa sem doživel, ko sem pred sabo zagledal cerkev Sv. Lovrenca. To je bil dober znak, da sem povsem blizu etapnega cilja: avtobusne postaje Tržič.

Knafeljčeva markacija me je tik za cerkvijo usmerila v pravo smer in prav kmalu sem bil na stopnicah, po katerih sem se spustil na ulico v bližini avtobusne postaje Tržič.

Še zadnjič sem videl knafeljčevo markacijo z dodatkom številka 1. Ta markacija je pomenila tudi "The end" hoje po Slovenski planinski poti tega dne.

Pohod po Slovenski planinski poti: vznožje Pohorja - Pesek pri Rogli

2010-05-01T06:46:00.000-07:00

Svoje pohode po Slovenski planinski poti sem pričel ob Vznožju Pohorja ob tabli, kjer se uradno začne ta pot. Najprej sem šel nekaj sto metrov po asfaltu proti Ljubljani, nato pa sem zavil iz te ceste za 90 stopinj proti vznožju Pohorja na Streliško ulico. Preden sem prišel do gozda, kjer se je pričel vzpon, sem šel mimo nekaterih hiš v tem delu Maribora.

Kmalu sem dospel v gozd, kjer se je tudi pričel vzpon proti Mariborski koči.

Že takoj na začetku sem občutil breme vzpona, saj so si mi noge le leno premikale naprej. Po slabi pol ure hoje sem prispel v zaselek Habakuk. Tam so se mi izgubile markacije Slovenske planinske poti, ki so bile poslikane po drevesih zelo pogosto. Vedel sem, da jih bom zopet kmalu ogledal. Kar nekaj časa sem jih iskal, vprašal tudi mimoidočega planinca, kje moram iti. Šele pogovor z njim me je zopet usmeril na pravo pot in kmalu sem tudi zagledal markacije.

Hodil sem po gozdnih poteh na območju Poštela, kjer sem šel najprej skozi Puštela Severna vrata.

Pot na tem področju je bila dokaj naporna, saj se je bilo potrebno skozi vzpenjati. Pot je šla tudi po ozkih koritih, ki so bila prikrita z listjem, počez pa so ležala tudi debla in veje. Poleg tega je šla dokaj strmo pot tudi po gozdnih stezah med drevesi. Končno sem dospel do Pohorskega smučišča.

Od tu naprej je bila pot lepša in tudi bolj slikovita, saj je bilo v okolici poleg smučarskih prog tudi sedežnice, vlečnice, koče, vikendi ipd.

Največja atrakcija pa je bila okrepčevalnica na vrhu smučišča zaradi razstavljenih že odsluženih smuči Elan. Manjkale so le smukaške smuči Elan, ki so dosegle največjo hitrost 140,6 km na uro tik pred ciljem na znamenitem smuku v Kitzbuehelu 2010 , in sicer na nogah Andreja Šporna.

Tukaj se je odprl tudi čudoviti panoramski pogled na Pohorje.

Po kakšni uri, ko sem prvič prišel na Pohorsko smučišče, sem dospel do hotela Bellevue. Od tam naprej se Pohorje "poravna" in bolj po ravni poti sem dospel do Mariborske koče, kjer sem prenočil. Naročiti je možno kar nekaj jedi, poleg priznane gobove juhe in ajdovih žgancev. Omeniti je potrebno tudi gibanico. Skratka kraj, kjer ne boste lačni niti žejni. Pred kočo pa stoji tudi doprsni kip snovalca Slovenske planinske poti Ivana Šumljaka.

Naslednji dan sem se ves svež odpravil naprej iz Mariborske koče proti Arehu in Pesku v bližini Rogle.

Hodil sem po planotah Pohorja. Videl sem tudi hiše v dolini, verjetno v okolici Ruš, kajti za to področje je v planinskem smislu zadolženo planinsko društvo Ruše. Med potjo sem lahko občudoval zvončke t.i. Kronice.

Najprej sem dospel do elipsastega jezera na Arehu

Malo kasneje do cerkve na Arehu.

V bližini je bila tudi Ruška koča pri Arehu.

Dalje me je pot peljala mimo Šport hotela na Arehu proti Šumiku

Hodil sem po progi za smučarski tek, kjer je po progi ležal še zbit sneg, s posameznimi ledenimi deli. Na ledenih delih je znalo kar drseti in če bi imel smolo, bi se mi lahko zgodil še kakšen padec. Nekajkrat mi je malo razširilo noge, kar me je opozorilo, da se moram paziti. Na tem delu sem zagledal pravo polje zvončkov Kronic.

V nadaljevanju sem prišel v pravo kraljestvo gozdov, kjer se ni videlo drugega kot smrek v bližini in strmih pobočij posejanih z iglavci. Ko sem se začel spuščati strmo navzdol, sem že od daleč slišal žuborenje potoka. Na lastne oči sem ga lahko videl, ko sem dospel v dolino.

Od tu sem se po gozdnih poteh, ki so se večinoma vzpenjale, odpravil proti koči na Klopnem vrhu. Po krajšem vzpenjanju sem dospel do vikendov pod Klopnim vrhom. Tam sem bil nekoliko radoveden in sem vprašal žensko pred hišo, koliko je do Klopnega vrha in Peska, kamor sem bil namenjen. Bil sem zadovoljen, ker mi ni povedala preveč ur za hojo. Sicer si je pomagala z informacijami njenega moža.

Za vikendi sem se zopet pričel vzpenjati proti Klopnemu vrhu. Vmes sem dospel tudi do blatnastega kolovoza, po kateri so s traktorji vlekli les. Potrebno je bilo hoditi ob robu poti in kljub temu sem se kdaj pogreznil v mlakužo vode in moji čevlji so bili vsi blatnasti.

Šel sem tudi mimo zanimivega partizanskega spomenika, ki je bil markantna točka na tistem mestu.

Kmalu sem se prebil iz blatnate ceste. Cesta je postala suha. Tudi pokrajina se je odprla in v okolici sem lahko opazoval pobočja, na katerih so rasle smreke oz. jelke.

Kmalu sem prišel do koče na Klopnem vrhu. Šlo je za atipično kočo, ki je bolj spominjala na planšariju, kar je tudi verjetno bila v preteklosti. V hlevu sem lahko opazil konje za jahanje. Iz tabel sem razbral, da od tu lahko v 2 urah pridemo do Lovrenca na Pohorju. Iz te točke sem lahko še zadnjič zazrl Maribor, ki je skrivnostno opozarjal nase iz daljave.

Iz koče sem se odpravil na Klopni vrh. Nekoliko sem iskal nadaljevanje poti, a sem jo končno le zagledal na levi strani koče, kjer je bilo moč opaziti knafalčeve markacije. Markacije so bile resnično kvalitetno razmeščene ob poti. Tako kvaliteten način markiranja sem do sedaj videl le v Nemčiji in Avstriji. Planinska pot me je vodila kar nekaj časa bo bolj in manj strmih pobočjih, dokler nisem dospel na Klopni vrh, 1340 m.

Od tu najprej sem hodil po ozki planinski poti, ki je bila velikokrat prekrita s snegom, ki se je na nekaterih mestih odiral tudi do kolen. Kdaj se pa je pod snegom pokazala tudi voda. Skratka prišel sem v močvirje. Za nameček pa je bilo tam še veliko snega, ki je skrival mlakuže. Nič kaj se nisem razveselil takega področja. Če ne bi videl odtise nog v snegu, bi še težje hodil po trasi Slovenske planinske poti, čeprav je bila pot dobro markirana.

S težavo sem dospel na širšo makedamsko cesto, ki je vodila proti Rogli.

Čakal me je še zadnji dolg vzpon proti Pesku. Kar nekaj časa sem se vzpenjal, da sem dospel na teme pobočja. Na vrhu sem opazil še kar precej snega na poti. Glede na odtise čevljev v njem, se je pred mano, tu prebijalo že kar nekaj ljudi, kar je čakalo tudi mene. V glavnem sem hodil že po narejenih stopinjah, kdaj pa sem se tudi nekoliko globje vrdrl v sneg in umazal in razmočil pohodniške čevlje.

Končno sem se začel spuščati proti koči Pesek. Pričakoval sem, da se bo to prej zgodilo. Vendar mi je tudi v tem trenutku prijalo, da bom lahko končal današnjo hojo in prespal v koči. Vendar sem se v koči ukvarjal z zelo banalnim problemom: nikakor mi ni uspelo odkleniti izhodna vrata, ki so imela neko varovala proti vlamljanju. To mi je uspelo šele po večih poskusih. Kljub tej frustraciji, pa v koči strežejo odlično hrano in imajo tudi zelo lepe sobe za prenočevanje.